MALASINGDONEZIJA

LJUBLJANA @ Ljubljana, Slovenia

2009-04-26T11:00:31.000Z

No pa sva se koncno odpravila na pot

TRST @ Trst (Trieste), Italy

2009-04-26T14:30:25.000Z

Po dolgotrajni voznji od Logatca do Unca nam je le uspelo priti do letalisca Ronki, od koder sva poletela proti Londonu.

TRST JE NAS - :)

P.s. hvala za prevoz, mami in oci

LONDON STANSTED - KUALA LUMPUR @ Stansted Airport, United Kingdom

2009-04-26T16:40:12.000Z

Po kratkem letu se je zacelo mukotrpno cakanje na let proti KL (Kuala Lumpur). Cakala sva prijetnih deset ur in spoznala letalisce do potankosti, spoznala sva tudi prvo Malezijko, ki je davnega leta 95 celo obiskala Ljubljano. Ob 1.30 GMT je napocil cas za nadaljevanje potovanja proti malezijski 1.8 miljonski prestolnic. Tko vsaj pravi LP(Lonely Planet).

Ko ti pilot rece po 11ih urah, samo se dve uri do pristanka, si reces: uau, kmalu bomo tam. :) Hrana na avionu nic kaj obetavna - piscanc na piscanca (no, David je standardno uveljavil druzinsko pravico do ostankov kosila).

Aja, na avionu rahel mraz, potem pa hud sok, ko stopis ven na vrocino in predvsem hudo vlago. Ampak v bistvu fino - POLETJE!

KUALA LUMPUR @ Kuala Lumpur, Malaysia

2009-04-28T00:00:18.000Z

Kot se je David lepo izrazil -> prvo po musko: takoj za zajtrk sok z ledom in angleski zajtrk z obveznimi jajci. Zaenkart sva se bp. :) Aja, pa zacela sva z antimalariki - halucinacij ni bilo :).

Brigito in Ivija sva zbudila eno uro prekmalu, ker vsa imela narobe nastimano uro - je problem, ce pol sveta menja letni in zimski cas, druga polovica pa ne. No, saj sta imela dost - sta spala 4 ure.

Sli smo ven iz hotela Tune st. 1 (do konca potovanja jih imava v mislih se nekaj - to je tisti hotel za 1 evro na noc na sobo!!!) in v mesto. Prijetnih 36 stopinj na opoldanskem soncu in mi se sprehajamo po indijski cetrti.

Petronas towers so sicer zastonj, ampak je omejeno stevilo kart in mi smo bili seveda prepozni. WCji so pa fensi - v nasprotju s tistim na metroju -> ob pogledu na kovinsko konstrukcijo nad normalno WC skoljko, ko sploh ne ves kako bi izvedel vso zadevo v koncni fazi raje izberes klasicno luknjo v tleh (cuco) :)

Naslednja destinacija so bele jame Batu - hiduisticen tempelj 13 km iz KLja. Koncno smo se zavedli, da smo turisti. Dva taksista sta nas hotela na suho nekaj peljat :). pa se nismo dal. Pri enem smo sli ven po 10ih metrih, pri drugam sicer malo kasneje ko je taksimeter zacel sibat kot nor. Potem pa smo se seveda znasli kar nekje sredi KLja. S tretjim smo se nekako zdilal. Pot tja nas je kostala skupaj 40 RM-jev (ca. 9 evrov), nazaj grede pa je taksimeter pokazal celih 13 RMjev. Kaj cmo, zdaj vemo kolk je en km.

Shoppinga se ni bilo. Hrana bolj tako tako (vsaj Niki ni bila prevec vsec), so pa bile fine palacinke "BANANACHOKOLAT", ki sta jih pekla dva pakistanska humorista. Obvezno fotkanje z nami za njuno stojnico :).

Potem pa midva z vlakom do Penanga, Ivi in Brigita pa nazaj v hotel in naslednje jutro z avionom na Penang. No, midva imava veliko casa in malo denarja :). Na vlaku se je trikrat odvrtel isti program - Tweety za otroke, film The Animal in pa dokumnetarec o vrecarjih. Vse dialoge znava ze na pamet! :)

PENANG - biser Orienta @ Pinang (George Town), Malaysia

2009-04-29T06:40:05.000Z

Ob nenormalni uri (4:15) prispela v Butterworth, potem pa se eno uro cakala na trajekt do otoka Penang. Ker ne moreva se it v sobo (check in sele ob 14.00), piseva tele vrstice :).

Ponovno sva pricakala Brigito in Ivija, tko da smo se odpravili na ogled mesta. Najprej smo se sprehodil po trznici, samo nas je vonj posusenih rib in mesa, ki visi na stojnicah ze kaksen teden, hitro pregnal ven.

Pri nekem prodajalcu smo si prvoscil najbolj smrdljiv sadez na svetu "durian" in kljub poskusom da bi nam bil vsec se noben od nas ni mogu prepricat da bi tist pojedu do konca, tko da smo ga senkal neki gospe pred eno trgovino.

Bli smo se v moseji kapitan Keling, pa so me ven vrgel, ker sem nespodobno kazal kolena, zenske sta pa lohk notr hodil po moskem sektorju in to ne ravno najbolj spodobne (sta kazale gleznje).

Bli smo tudi na ogledu trdnjave Cornwallis. Na Penangu je bla sicer prva angleska postojanka iz casov svercanja zacimb in trdnjava Cornwalis je bla njihov administrativni center.

V trdnajvi smo imel to sreco da nam je dvakrat padal dez, do konca dneva skupaj 4 krat, sam se neki ne pustis motit pa kar hodis okrog. Ce res ful lije se skrijes pod kaksno streho.

Nato smo se podal v kitajski dvorec "Cheong Fatt Tze", ki so ga zdaj spremenil v precej drag hotel (imeli sreco in videli eno sobo - ni bila ravno vuav - kopalnica rahlo rjave barve :))l. Celotno hiso so restavriral v originalnem slogu in porabl za neverjetno obnovo zgolj 1,5 miljona evrov.

Po ogledu dvorca smo odsli na zasluzen popoldanski pocitek, ki se je zavlekel do 10 zvecer. Ker se po dobrem pocitku prileze hrana smo se podali v indijsko restavracijo, kjer smo pojedel pol stvari, ki so jih imel na meniju. Tko da smo se najedel k pujsi (dobesedno ker smo jedel z desno roko, no tud mal z levo, ker je sam z eno tezko).

Pol smo pa odkril biser orienta, kitajske karaoke in lokalna super zvezda "Regina" je za 'goste iz tujine' odpela celo dva angleska komada (Majkl Dzekson=car). Odkril smo tudi pivo z imenom Tiger, ce bi spil se kaksnega vec bi zagotovo opravicu svoj ime, ker so se zametki glavobola kazal ze po 2 pirih.

Naslednje jutro smo se odlocil da bomo pogledal kako je z nasimi povezavami do novih destinacij. Pa smo naletel na velike probleme ker so prvomajski prazniki in so kapacitete busov precej zasedene.

Nato smo se odpravili na lokalno kavo, ki jo varijo v mestu in ti jo postrezejo pripravljeno z maslom in veliko sladkorja, sva se midva kofetkala.

V isti stavbi kjer so nam postregli s kavo in je ob enem tudi glavna avtobusna posataja, ter hkrati se najvisja hiska na otoku smo se popeljali v 62. nadstropje (visje od pettronasovih dvojckov) na ogled mesta. Nekam se pa mores skrit pred 2-urnim nalivom.

Popoldan smo si pa ogledali t.i. "jetty", hiske na kolih, kjer so se naselil kitajski priseljenci, ko so prisli na otok. Njihove 'Benetke' - malce umazano, presenetljivo ne smrdi, čeprav je na vodi, pa vsi so navduseni ker eni cudni belci hodijo po njihovih ulicah.

Zivljenje na veliki nogi nas je popeljalo na koktejl v lokal QE2, nata pa smo se na poti domov zataknili v indijski certi, kjer sta nika in brigita dobili dovolilnico za shoping in bili izredno uspesni. Kljub vsem pisanim barvam sta se zal odlocili za klasicni evropski , crno in rdeco. (Nika: vse stvari so noro lepe, ampak zal nosljive le v indijskih mestih - v ljubljani rahlo neuporabno oz. zelo vpadljivo - lahko pa vpeljemo novo modo :))

Ko pa smo malo kasneje v "chinatownu" naleteli se na rezance za pol evra je bil vecer popoln.

Tukaj pa so se nase skupne poti koncale, saj sta naju Ivi in Brigita ob 6 zjutraj zapustila in se podala na otoke Perhentian, sta baje polna zgodb.

MELAKA @ Melaka, Malaysia

2009-05-01T21:10:20.000Z

Ob 10. zjutraj je proti Melaki poletel tudi najin avtobus. Mirna 8 urna voznja na avtobusu z 26-imi sedezi je minila kot bi mignil. Ko se nama je uspelo prebiti do naprej tezko rezervirane sobe v mestu sva bila izredno zadovoljna. Saj ko imajo azijci praznike, lahko postane potovanje nocna mora. Na poti sva videla celo take guzve, da so avtomobili na avtocesti stali v vrsti za na pocivalisce, ne samo za izvoze iz avtoceste.

Zvecer sva sla na ogled enega najpomenmbnejsih pristanisc v kolonialisticni zgodovini. Bivso nizozemsko/ portugalsko/ anglesko postojanko so malezijci spremenili v neko hibridno mesanico. Kot ce bi iz Pirana poskusal narediti lunapark. Nekaj kjer se mesa precej zanimiva zgodovina z vso sodobno svetlobno navlako, ki jo kitajci obozujejo.

Drugace pa si lahko ogledas kar nekaj zanimivih muzejev, templjev, his starih kitajskih tajkunov, kar sva sicer odkrila sele naslednji dan. Zal nama je za nekatere stvari nekoliko zmanjkalo casa saj sva imela ob 6. uri popoldne ze rezerviran avtobus proti Singapurju. Ko so prazniki, se ne da dobit karte proti singapurju niti pri 10. razlicnih avtobusnih ponudnikih.

Ko sva si privoscila kosilo sva na nasprotni strani reke videla 2 metereskega kuscarja (bližnji bratranec komodoškega varana), ki se je sprehal po nasprotni strani reke.

Pa se ena zanimivost, ki se ne zgodi vsak dan. Ko nama je uspelo preckat singapursko mejo (ja, ponovno izpolnjevanje kupa papirjev) sva zacudena ugotovila, da je najin avtobus kar odpeljal proti centru Singapurja, naju pa pustil na meji. No vendar sva imela sreco in nama je voznik konkurencne firme prijazno ponudil prevoz na svojem avtobusu.

Nasploh so ljudje zelo prijazni in pripravljeni pomagati in vsi govorijo anglesko tako da je potovanje po Maleziji sila enostavno in udobno. Urejenost Malezije naju je prijetno presenetila, tako da sva bila nad njo navdusena.

SINGAPUR @ Singapur, Singapore

2009-05-02T22:00:54.000Z

Hostel, ki sva ga rezervirala v naprej je bil ze zaseden za dva popolnoma nenapovedana extra dneva v singapurju, zato sva morala najti se eno lokacijo - mission impossible. Ja, potem pac gres kjer je se frej - hostel v kitajskem shopping centru (beri: skladisca/trgovine/svastarnica + najin hostl) - ja. Nisem cisto sigurna da menjao rjuhe za vsakim gostom - no, bolh milsim, da vseno ni bilo:).

Celodnevni ogled zivalskega vrta - lusna stvar, david slikal k norc. Ogledala sva si tudi komodoskega varana - zraven je pisalo, da se po Maleziji in Singapurju sprehahjojo neki lizardi (malayan water monitor lizard), ki so jim podobni. No, tisto kar sva vidla v Melaki, meni se vedno zgleda kot komodoska varianta.

Zvecer se malo sprehoda po mestu (ki je ogromen, bytheway). Same stolpnice in veliko zelenja. Predevsem pa povsod opozorila cesa ne smes (jest, piti, se voziti s kolesom,...), pazi na teroriste, ki bi se mogoce sprehajali po mestu,.... Obsedenost.

Naslednji dan - selitev v lusn hostel, ogled singapurskega MERLIONA - nekaj med morsko deklico in levom (baje star sele 30 let in izmisljen posebej za turiste), nato se celodnevni obisk Asian civilisation museum - noro dobr. Ogromno stvari, zelo dobro predstavljen. Super stvar. Aja, pred vhodom sva morala spet pustit svoje podatke, pa vse kje sva hodila zadnje dva tedna + zmerili so nama temperaturo -> vse to zaradi prasicje gripe. Očitno sva zdrava, ker sva šla lahko v muzej :).

Za vecerni spored pa sva si se zazelela ogled nakupovalne ulice Orchard Rroad, ki zgleda prblizen kot elizejske poljane(same stacune in dragi hoteli). Ter prevoz z metrojem do dela pristanisca, kjer se gre na otok sentozo, na vec moznih nacinov(med drugim tudi z vlecnico).

Svoj tretji dan po Singapurju sva zacela z ogledom cetrti "litle india", polno razlicnih templjev (budisti, daoisti,hindu, se kaksna moseja se najde...)

Drugace pa je Singapur pretezno kitajski, saj je 75% prebivalcev kitajcev, 15% muslimanov, pa tud kar nekaj evropejcev se najde. Med drugim je bila nasa vodicka po muzeju asian civilisation evropejka.

bila sva tudi na gricu Fort Canning, kjer so anglezi, kot prvi evropejci postavil svojo postojanko. Ustanovitelj evropskega dela Singapurja je bil sir Raffels, ki je sem prisel 1819. Po njemu se tudi imenjue eden najbolj elitnih hotelov, ki sva si ga ogledala malo kasneje, od zunaj seveda.

BALI - Kuta @ Kuta, Indonesia

2009-05-06T17:42:33.000Z

No pa sva prisla na znameniti tropski raj Bali.
Zjutraj sva bla mal na tesno z casom, ker je pot od hostla do letalisca trajala dlje kot sva predvidevala, vendar je potem avion imel 1/2urno zamudo tko da vseeno ni blo take panike.

Takoj ko sva prsla cez mejne obveznosti so naju napadl taksisti z njihovimi "very cheap prise" sam sva se na koncu zmenla za dobr posu, tko da ni blo drago (1,5eur) do centra Kute. Kuta je zurerska prestolnica, ki je polna trgovinic, predvsem pa raznih stantov in kaficev. Tako da se lokalci non stop za tabo derejo da majo najboljso ceno zate, da prid sam mal pogledat, ...

Tko da ce nisi glih avstralski tip turista k si ga prsu sam zurat in zapravlat ti gre hitr na zivce. Sma si ves prijazen in se smejes pa jim odvracas "no thanks'. Drugace pa so cene hotelov glede na podatke v LP kar navil. Sva se tud v hotelu uspela zdilat za ceno sobe, ko sva mal kimala da nama ni vsec, pa sla pogledat se eno drugo. So spustl iz 250 na 175 tisoc IDR (indonezijska rupija).
1EUR=15.000 IDR, na oko.

Mava pa svojo sobico s klimo, ki dela bolj slabo. (Luka kle bi blo biznisa, ker ma vsaka bajta par klim sam bi jih rabla vsej se ene par, pa k bi vsej tiste k jih majo dobr delale.)

BALI - Ubud @ Ubud, Indonesia

2009-05-08T02:48:26.000Z

Kuto sva pustila za seboj in se odpravila v malce bolj odmaknjen, a se vedno turisticno kar oblegan kraj Ubud. Turistom navkljub lusno mestece, z veliko trgovinami (prvi shopping seveda ze za nama :)) in templji vsepovsod.

Na poti v Ubud se nama je pridruzila Nizozemka (ki studira zgodovino - kot da obstaja se kaksen drug studij :)) in rekla, da je Bali zelo zelo drag - se ze veseliva se cenejsih destinacij. :)

Lepotam mesta navkljub sva imela kar nekaj tezav (no, predvsem David): glavobol, dokoncno je sel po gobe Davidov telefon, pa se fotoaparat noce predvajat slik, tako da sva kot v starih casih (ni mozen predogled).

Sobo sva prvo noc delila z Nizozemko in enim, predvidevam, ogromnim crickom, ki se je odlocil za nocno serenado pri moji glavi.

Naslednji dan pa sprehod po rizevih poljih, veliko spanja in vecerni ogled plesne predstave (Kecak), kjer nastopa cca. 100 ljudi, vecina jih je sicer del zbora, vseeno pa je bilo to vsaj 1x vec kot je bilo gledalcev. poleg plesa Kecak sta bili se dve krajsi predstavi. Najprej sta plesali 2 puncki v transu, vendar sta bili kljub temu kar vsklajeni. potem je pa se en lokalni "divjak' skakal po kupu z bencinom zakurjenih kokosov. tudi ta je bil vtransu in je po koncu svojega sova se nekaj minut sedel na tleh, da so se mu noge opomogle in ohladile.

No po koncu predstave , kar je bilo 8:15 po loklalnem casu sva sla nazaj v koco.

Tukaj imjava namrec problem, da se zmraci ze ob 7 zvecer in potem nimas ravno veliko za pocet. Namrec takrat ze tudi najbolj vztrajni gnjavatorski prodajalci zaprejo svoje trgovine in stante.
Tako da dan traja od desetih, ko pozajtrkujeva, do 12ih, ko postane tako vroce, da moras nujno nekam v senco in se ne prikazes do 3h, pa do 7 zvecer. Ni ravno tako kot na Baltiku , ko se ob 23:30 zaves da se bo kmalu zacel nov dan.

Na Nikino ne prevec veliko veselje, sva se odlocila za najem koles (Nikina prva kolesarska ekspedicija po kar nekaj letih -> ne prevec zabavno :)).
Pot naju je vodila do dveh templjev in celo do arheoloskega muzeja (prvi najin muzej v Indoneziji). Prvi tempelj - Slonova votlina, naju ni prevec navdusil - spet en kup prodajalcev, od samega ogleda pa imas bore malo. V drugem templju (ki ni turisticno oblegan), pa sva naletela na prijaznega domacina, ki naju je popeljal okrog.

Popoldne sva se pes odpravil se v bliznji tempelj Sacred monkey sanctuary. Tam pa dogodek dneva, izgleda da bo nekje iz zraka priletel ful dnara. Saj me je namrec (David) visoko iz drevesnih krosenj zadel izstrelek iz zadnjice nagajive opice. Da stvar ne bi bila osamljena sem ze dopoldne stopil na nagazno mino potepuskega psa. Zgleda da letos golobi ne bodo aktualni, kot prejsnja leta. :)

Zvecer sva si ogledala se predstavo sencnih lutk (Wajat kuling), ful dobra zadeva k v originalu traja baje 4 ure, sam so s potrudil in naredil turistom prijazno 1 urno verzijo. Mal je edn narobe ker ne znas indonezijsk, pa ne razumes kaj se dogaja. Ti povejo da je zgodba iz Mahabharate in kaj se dogaja.

GILI ISLANDS - MENO @ Pulau Meno, Indonesia

2009-05-12T16:23:53.000Z

No en cel dan sva poraboila da sva se iz Ubuda prebila do 3 otockov Gili, cca. 50 km zracne razdalje. Trajekt je za 25 km potrebova celih 5 ur - po polzevo, amapak ziher :).

Ko sva koncno prisla do otoka Lombok, od koder se gre potem na Gilije, je dezevalo, bila cista tema in nisva vedela kje bova spala. Kdo bi si mislu da lahko tako kratka pot traja od 11 zjutri do 8 zvecer. Nato sva ujagala en lokalni prevoz do mesta Senggigi, kjer sta se nama pridruzili se 2 cehinji(Lucka in Wendi). Ne nista bli ful dobri, Alic. HEHEHEHEHEHE

Prijazni lokalni vodic se je na vse pretege trudil da bi nam poleg prevoza prodal se treking na vulkan Rinjani, ki je bruhal prejsnji teden in bi bli prvi turisti, ki bi sli po tem dogodku sploh gor. Pa se cisto do vrha ne bi mogli iti. Treking drugace traja 3-5 dni , pa je cena neki cez 100 eur, ta nam je pa ponujal ugodno varjanto 90 eur za 2 dni.

Po nasi bibliji LP , smo namraval prespat v hotelu ELAN, vendar se je izkazalo da somenjeni hotel imenjue ELEN, je blo pa ugodno.

Zjutri nama je receptor zrihtal prevoz do gilijev (avtobus samo za naju - no avtobusi tukaj so en mal drgacni kot pri nas, recimo sedeži so miniaturni). Na busu so nama ponudili open tiket za prevoz nazaj na Bali - sva vzela, ceprav sva vedno bolj skepticna, ce bova res lahko s to karto kam prisla. Upanje ostaja.

Do povartka na Bali, sva torej v kucici na pesceni plazi in upava na nekaj barve :). (Ce bo nehal dezevat :(). (Slike sledijo ...)

UBUD -Bali ponovno @ Ubud, Indonesia

2009-05-15T19:58:44.000Z

Ponovno sva se vrnila v umetnisko mestece Ubud, potem ko sva 15. maj kvalitetno prezivela na dolgi poti (cca. 100km), ki je trajala nekih 10 ur.

Na poti sva spoznala kar nekaj zanimivih ljudi. Par iz Nizozemske, ceprav se mi je zdel da je bla punca na Nizozemsko uvozena iz vzhodne evrope.
Pa nato dva americana (Tod in Lauren), ki sta za razliko od naju potovanje zastavla precej bolj obsezno, saj sta na poti ze 11 mescev, kar pa je v primerjavi z kanadcanko Merlin, ki je na poti ze 14 mesecev vseeno premalo.

Za vse ribice (predvsem Mico) bi blo zanimivo videt, kako smo na 5 urni voznji z trajektom ujel skoraj meter veliko Tuno.

Prenocisce na katerega sva racunala in v katerem sva se zadrzevala pred nekaj dnevi je bilo zal zasedeno. Vendar so zadevo takoj uredili in naju naselili v sosednji hisi pri stricu. Ta stric je prva oseba na najinem potovanju, ki je celo ze slisal za Slovenijo in je celo vedel da smo del bivse Jugoslavije. Razlozil nama je tudi kako sta bila Tito in Sukarno velika prijatelja.

No mislim, da vsaj cehi, ki so skoraj nasi sosedi, vedo kje je slovenija. Nizozemci, so sicer ze slisal za nas sam bi tezko dolocil, kje tocno se nahajamo na zemljevidu.

Zjutraj naju je gospod nacitani se preprical in odpelajal malo po otoku in nama razkazal nekaj templjev, kjer kot obicajno na nebogljene turiste prezijo domacini, ki ti lahko prodajo skoraj vse kar potrebujes predvsem pa vse cesar ne potrebujes. Vidla sva tudi vulkan, sam to se ni tisto pravo na kar racunava.

GUNUNG BROMO @ Gunung Bromo, Indonesia

2009-05-18T22:17:01.000Z

Odlocila sva se da zapustiva Bali, ker je vse prevec naravnano tako, da se poskusa turiste obrat kolikor je le mogoce.

Zato sva sla na turisticno manj obljudeno Javo. Ker sva po posvetu z najinim vodicem ugotovila, da je prva zanimiva stvar, ki pride v postev za naju vulkan Bromo. Ponovno sva se podala na pot, ki je kot ze tolikokrat do zdaj trajala cel dan in se je koncala v temi in seveda dezju. Da ne bo pomote sedaj sva zamenjala casovni pas in se znoci se prej kot na Baliju, tema je ze ob 17:30 :).

Kljub temu da sva vedela da zna biti v hribih, tudi v tropskih predelih precej mrzlo nisva pricakovala da bova ponoci zmrzovala v slabo izolirani neogrevani sobici pri zgplj kaksnih 5 stopinjah. oglekla sva kar precej najine prtljage pa sva se se vedno tresla. Tako da sem ob 6 uri, ko sem sel na stranisce lahko videl da je precej turistov zjutraj vstalo zastonj saj je bil vulkan popolnoma v oblakih in ni bilo nic od tezko pricakovanega fantasticnega soncnega vzhoda.

Ob bolj cloveski popoldanski uri sva se po kar precej dezevnem dnevu na vulkan odpravila tudi midva. Na 2372m visok vulkan sva grizla kolena slabo uro in naredila kaksnih 200m vzpona :). to je eden najlazjih dostopov do vulkana na svetu, vendar lahko kljub temu najames astronomsko drag jeep da te popelje do vznozja vulkana in potem naredis 200m vzpon. Celotna pot je sicer dolga priblizno 3 km. Najprej se spustis v velik krater sredi katerega so potem se 3 vulkani in najbolj zanimiv je Bromo.

Pri povratku iz kraterja sva naletela na dva starejsa popotnika iz Avstralije, ki sta jih zeni spustili na pot zgolj za 25 dni. Vedela sta kje je slovenija, eden od njiju pa je na poti v Beograd 18 let nazaj na avionu v casopisu zasledil, da leti na obmocje kjer je ravno izbruhnila vojna.

Ker nama je bila vsa pokrajina zelo vsec sva se odlocila, da poskusiva z jutranjim vzponom naslednjega dne tudi midva. Budilka naju je iz postelje vrgla ob 3:50, tudi to noc je bilo hudicevo mraz, tako da sva se bolj ali manj z veseljem odpravila na pot.

Na poti sta naju spremljala dva ceha, kot tako znacilno za njihovo udejstvovanje v hribih v slapah (teva) in stumfih. Moram pa priznati, da sta bila precej bolje opremljena od nekaterih lohalnih turistk, ki so se na vzpon podale v japonkah in balerinkah.

Soncni vzhod smo sicer natancno nacrtovali saj smo na vrh vulkana prisli tocno 2 minuti pred samim dejanjem. Kljub temu pa so bile vremenske razmere tiste, ki so krojile zanimivost tako opevanih soncnih vzhodov. Megla in oblacnost ter dim iz vulkana so popolnoma onemogocili pogled na okolico.

MALANG @ Malang, Indonesia

2009-05-20T19:46:25.000Z

Po zgodnjem jutranjem vzponu na Bromo sva se odlocila, da nadaljujeva pot v Malang.

No potovalne zgodbice so se zacele ze pred uradnim zajtrkom. Po povratku z vulkana sva lokalce in voznike pri avtobusku vprasala, kdaj odrinejo v dolino in dobila odgovor da ob 9. Ko sva se ob 8:30 primajala do avtobuska, pol ure prej da nebi slucajno zamudila oziroma, da nebi bila vsa mesta zasedena sva ugotovila da bomo odrinili sele ob 10-ih. Ko so sofer in ostala klapa prenehali z ilegalnim kvartopirstvom (nas sofer je izgledal zelo poklapan) smo ob 10:30 celo odrinili proti Probolingu, povezovalni postaji za naprej.

Pot v Probolingo nama je krajsala Cilenka, ki sva jo sicer zagledala ze pred soncnim vzhodom na vulkanu in sva mislila da je Spanka. No vsaj njen materni jezik sva zadela. :) Gospodicna, ki je bila zelo simapticna je svojega mozicka pustila doma in se za 7 mesecev odpravila v Azijo kar sama.

Ker je avtobusna postaja v Malangu, v katerega sva nato prispela z neverjetno lahkoto, precej iz centra, sva se posluzila lokalnega prevoznega sredstva (mikrolet). Kot bi v volkswagnov hipi mobil (mogoce se manjsi) nabil zadaj klopce in prevazal ljudi. tako da se nas je stisnilo 15 ter najina ogromna ruzaka. Da bi bila stvar se bolj zanimiva je pamzek (cca.10 let), ki je sedel mamici v narocju iz cistega miru pobruhal nasproti sedecega sopotnika. No ko sva prisla v center se nama je zopet vlilo na glavo.

Ko sta naju voznika becaka (riksa s kolesom) odlozila pred hotel helios sva bila precej utrujena. Ker se ze cel zadnji teden vsako noc posebej prepricujeva, da bova jutri spala v boljsem hotelu so se nama to noc uresnicile sanje (ciste rjuhe, topla voda, lastna kopalnica in WC skoljka, ki ni cuca, ...). No to se ti zgodi ce se odlocis, da bos za hotel namesto 5, placal 6 evrov. Je pa res da nisva v najbolj turisticnem mestu. Glavna turisticna atrakcija sva kar midva. Ko se pojaviva ljudje strmijo, kot slovenci, ki zagledajo crnca. Ko sva se sprehajala po neki trgovini sva imela obcutek, kot da so vsi prenehali z delom in naju nemo opazovali. Zal pa se nisva dobila nobene ponudbe za fotografiranje, kar se sicer pogosto dogaja.

Ogledala sva si vojaski muzej - ne moreva rect, da je ravno med top 5 na svetu, vendar glede na to, da je eden redkih muzejev - ni tko svoh. Med drugim imajo notri tudi huge racunalnik IBM_nekaj na luknjane kartice, ki ima enega redkih napisov v anglescini: THE OLD COMPUTER. THIS COMPUTERS ARE IN OLD FASHION.
Ker se nama je ponovno prvic ulilo, sva skupaj z gruco domacinov vedrila v predprostoru muzeja in se zopet pocutila kot najbolj atraktiven muzejski eksponat. Ker ni bilo napisa: Prepovedano dotikanje, je Davida mali indonezijcek zelo previdno in na skrivaj pobozal po laseh (kot da bi hotel preverit, ce so blond lasje enaki na otip kot njegovi) :). Ni mu ravno uspelo to cisto na skrivaj, pa ga je mami okregala (jaz pa sem se nasmejela do solz - no temu bozanju, ne kreganju).

Imela sva sreco, ker je v Malangu ravno potekal en festival in sva se udelezila semnja - poskusila kar nekaj odlicnih prigrizkov nepoznanega imena, minglanje z domacini in osvajanje novih besed (aja, Nikah pomeni poroka, zakon),... Spet sva morala poskusit eno potencialno nevarno stvar - neke vrste sladoled - zmlet led z dodanim okusom (simpl za narest - zmeljes led, ga das v dve mali posodici, ki ju potem stisnes skupaj, se pred tem pa med njiju dodas slamo, ter na koncu zalijes s sokom, da dobi okus -> fajna stvarca).

Naslednji dan pa odhod proti Blitarju.

BLITAR @ Blitar, Indonesia

2009-05-22T10:00:46.000Z

Dospela v indonezijski 'Kumrovac / Hiso cvetja'. Sicer majhen kraj (za indonezijske razmere, se razume), vendar z zelo lepim grobom in muzejem prvega predsednika Soekarna (ki je bil btw hud prijatelj nasega dragega Tita -> se v mmuzeju skoraj vprasas komu je posvecen, ker jer Tito na vsaki drugi sliki). Za zgodovinarje: september 1961, Beograd - mal materiala za pregledat. Iskala sva kakšno majico Soekarno + Tito pa je zal nisva nasla, drugace bi sigurno bila na spisku daril za domov.

Ker sem se zelo uspesno prehladila (verjetno na mrzlih 2300 in nekaj metrih na Bromotu) sva se popoldne odpravila pocivat v hotel in v sobi ostala tudi se ves naslednji dan (mami, sem ze OK, nimam vec vrocine :)). zaradi mojega zdravstvenega stanja sva se odlocila, da spustiva tempelj 20km iz Blitarja. Malo tudi zato, ker v Blitarju nihce, ampak res nihce ne govori anglesko (se ucitelj anglescine, ki ga je srecal David ob sprehodu po mestu je govoril bolj polomljeno) in bi tezko ugotovila kako sploh priti do njega.

Uuuu, jedla dalec najboljse nudle sploh. Odlicna stvar - rezanci z juho, pecenim piscancem, malo zelenjave in nekaksnimi kruhki. 3 porcije (ker je David pojedel 2) + 2x pijaca -> skoraj en evro (ni slabo). Ampak, res je bilo odlicno; je sel David naslednji dan se enkart in preveril, da se prejsni dan niso nic zmotili, ker je bila cena sorazmerno enaka (35 centov).

SOLO (SURAKARTA) @ Solo (Surakarta), Indonesia

2009-05-24T16:00:14.000Z

Se en dan prezivet na avtobusu - tokratni je imel v eni vrsti pet sedezev, pa kljub temu niso vsi sedeli, dobro, da sva se vkrcala na zacetni postaji. Bruhanje naju ocitno rado spremlja. Ko je v prvem poskusu ze izgledalo, da bo bruhala mala deklica, se je vse dobro koncalo. Vendar vrecke za bruhanje vseeno niso zastonj potegnili iz torbe, saj je dobro uro kasneje bruhala kar mama. Na sreco ni pobruhala nobenega od naju niti nobenega od ostalih sosedov. Tako diskretnega bruhamja kot ga je izvedla gospa, kot najblizji sosed nisem videl se nikoli, se dobro saj je bil avtobus nabito poln (kaj bi blo ce nebi imela vrecke). Se je pa vrecka z vsebino njenega zelodca se dobre 3 ure vozila z nami. (Nika: bljeki, se dobro da tega nisem videla in vohala).

Ko sva z becakom prispela do hotela, za spremembo nisva bila edina turista, kot je zgodba ze zadnjih nekaj dni. (in zdaj greva minglat / menschlike kontakte einknupfen ). Se ena z jedaco. Tukaj je v navadi, da se je na tleh. Nic nenavadnega, ce to ni na tepihu, na plocniku ob glavni cesti - vendar, kot ponavadi - zelo dobro: SATE oz. SATAY nekaksni raznjici z arasidovo omako in rizem kuhanim v bananinem listu.

Mislim, da sva ze napisala, da sva bolj svoh popotnika - vsi ki jih srecava, so na poti vsaj pol leta, se veckrat pa kar celo leto. No, spoznala pa sva se (do sedaj) absolutnega rekorderja iz Avstralije - s kolesom je na poti okoli sveta ze 5 let!

Priznava, da se tukaj veliko bolj kulturno udejstvujeva, kot se doma - udelezila sva se se ene gledaliske predstave - wyat orang (tako za intermezzo: orang-utan pomeni clovek iz gozda). Uzivancija za nekaj evrskih centov, druzbo pa nama je delal Romun Andrei, ki sicer zivi na Dunaju. Eden redkih, ki je prisel v Indonezijo samo za dva tedna, njegov budget pa je, kot smo hitro ugotovili, enak najinemu (samo da mora najin zdrzat dva meseca). Ko je videl, da si je David na ulici narocil porcijo satajev (raznjicev), je bil njegov komentar, da sva zeeelooo pogumna. No, pa sva ga po predstavi vseeno prepricala, da je kupil plalacinke na ulici (zravem pa sva mu zaupala se skrivnost velikih popotniskih mojstrov - ce ti prebava nagaja, kokakola pomaga). Ko je debata naletela na temo o budgetu in smo ugotovili, da je cena, ki sva jo midva pripravljena placat za spanje mnogo nizja od njegove, smo sli najprej pogledat njegovo sobo v hotelu Ibis. Enega izmed hotelov te verige sva sicer ze preverila v Casablanci v Maroku nekaj let nazaj, pa naju (nas) ni preprical. No ta v Solu je bil povsem drugacen (ali pa je nama tako padel standard in obcutljivost na recimo temu nepopolnost, da vse normalno izgleda kot za bogove) - ko stopis v avlo hotela fuuul lepo disi, pozdravijo te postrescki,... Tudi soba je bila je bila v enakem smislu. Bi se dalo navadit na tak standard in to zelo hitro :). Sledil je se ogled najine sobice za 4x nizjo ceno. Mislim, da ga ni prepricala :). Njegov kometar je bil, da izgleda nekako tako kot njegova soba v studenstekm domu. Saj mogoce res spomnija na nekaj takega (ampak je pa cista!). No, visek obiska najinega hotela pa se je zgodil ob njegovem odhodu. Na hodniku nam je pot prekrizal nihce drug kot sam gospod scurek in najinega gosta je kar precej hitro odneslo ven. Verjetno je sel po hitrem postopku v svojo ekstra fino sobo in si narocil 2 litra coca cole, da le ne bi imel tezav po palacinkah z ulice :).

PRAMBANAN @ Candi Prambanan, Indonesia

2009-05-26T10:00:53.000Z

Najina pot se je tega dne ustavila pri templju Prambanan, ki je poleg Borobudurja tudi na seznamu UNESCOve kulturne dediscine. Gre za zelo lep hindu tempelj iz 10. stoletja, ki pa ga sicer se kar obnavljajo. Dejansko gre za nekaj takega kot sestavljanje puzzlov - povsod okoli so kamni z bolj ali manj ohranjenimi reliefi, ki jih je potrebno zloziti skupaj, da bi lahko zopet predstavljali tempelj oz. njegove zgradbe.

Se ena zanimivost, to obmocje je pred tocno tremi leti (27. maja 2006 - tri tedne pred cunamijem) stresel mocan potres (5.9 po rihterju) in nazaj v puzzle sesul tudi nekatere ze sestavljene stavbe
:(, tako da se je obnova lahko ponovno zacela.

Zvecer je sledilo ponovno kulturno udejstvovanje. Tokrat je bil na sporedu t.i. ramajana balet na odprtem odru, v ozadju pa zelo lepo osvetljen tempelj (kot na razglednici). Brez dezja tudi tokrat ni slo in predstava je bila prekinjena.

Da se se enkrat dokaze kako zelo je svet (ali pa vsaj Indonezija) majhen. Ko sva kupovala karte, sta nama na veliko zaceli mahat, nihce drug kot tisti dve cehinji, ki sta naju na vsak nacin hoteli prepricat, da bi sla z njima na vulkan Rinjani na Lomboku. Sta nama rekli, da sva se pravilno odlocila, ker nisva sla. Sta potrebovali 9 ur, da sta prisli do roba vulkana (naprej itak nista mogli, ker je vulkan kot sva ze zapisala izbruhnil nekaj dni prej) in bili nato prisiljeni prespati v koci nekje na poti. Njuna prvotna ideja je bila priti gor in dol v enem dnevu. Japajade. Okrevali sta potem baje kar 4 dni. Lahko se enkart zapisemo tisto o Cehih, ki lazijo v gore popolnoma nepripravljeni :).

YOGYAKARTA (JOGJA) @ Yogyakarta, Indonesia

2009-05-27T10:00:09.000Z

Konco prispela do opevane Jogjakarte, oz. Jogje kot ji tudi pravijo. Gre za nekaksno drugo glavno mesto, takoj za Jakarto. Dopoldne sva naprej preizkusila hotelski bazen (ni svoh), potem pa se odpravila v mesto na en jalan-jalan (malo okrog). Domacini so blazno prijazni, vsi bi se kar malo pogovarjali s tabo. Eden izmed njih je rekel, da prihaja iz bolnice, da je njegova zena ravno zjutraj rodila puncko. Iiiiiiiii. Sva mu cestitala in se en del poti prehodila z njim. Cez pol ure nama en drug pomaga prečkati cesto (kar je prava mala dogodivscina vsakic posebej) po nekaj spregovorjenih besedah od kje sva in tako dalje nama rece: "I am from hospital. My wife had baby." A je to sploh mogoce?!? Srecava dva lokalca v pol ure, ki nama zelita pomagat in oba sta ravno postala ocka. Temu drugegmu sta se rodili dve puncki. Ful lepo, ni kaj.

Kot se v Maroku ne mores izognit prodajalni tepihov, se v Jogji ne mores izognit prodajalni batika. Srecava prijaznega vapota, ki nama zacne razlagat o tem, kako vsi dobivajo commision od prodaje tega in da nama bo on pokazal pa pravi umetniski atelje. Se ga nisva mogla otrest, pa sva si pustila pokazat pot. Takoj naju je prevzel naslednji in naju odpeljal v atelje. Pa se je zacelo. Saj je fuul poceni, a res ne bi kaj kupila. Naju je po hitrem postopku ven odneslo. saj ne da ni lepo, sam kaj bova s tem.

Tudi naslednji dan je bil posvecen Jogji. Waterpalace je bil vcasih privaten bazen z ogromnim parkom za sultana. Danes je zal od njega ostalo bore malo in le z veliko domisljije si lahko predsavljas bivsi park, ki je danes popolnoma pozidan s hisami. Baje zelijo priti v Unesco, kar bi pomenilo, da bi morali podreti vse hise (ki tam sicer stojijo ze zadnjih 200 let). Prebivalci verjetno niso navduseni, kdo bi pa bil nad selitvijo iz strogega centra boh si ga vedi kam. Vodo za bazene so po podzemnih hodnikih pripeljali z morja - ca. 25 km-jev.

Sledila je se sultanova palaca - Kraton. Na Javi so sicer muslimani, amapak zaradi hindu tradicije v ozadju tolerirajo odkrita zenska ramena, medtem ko se morajo moski zakriti (kolena in ramena). Kratek ogled Sono-Budoyo muzej z zbirko lutk, mask, nozev in hindu dvorisca.

29. maj sva posvetila Borbudurju. Kot sva se ze navadila v Prambananu je za tujce poseben VIP vhod z desetkrat visjo ceno kot za domace. Je pa v ceno vkljucena kava in caj. Tu gre za budisticen tempelj iz 8. stoletja, ki je res hud in se ga splaca pogledat. Reliefom na stenah je potrebno slediti v smeri urinega kazalca. Za 1000 reliefov od 1500 se ne vedo kaj predstavljajo, na ostalih pa je zgodba iz Ramajane in zivljenska zgodba princa Sidarthe - Bude.

Baje se moras za sreco dotaknit roke bude v zvoncih na vrhu templja. Davidu je to uspelo, jaz pa imam ocitno malce prekratke roke .

Znoraj tempeljskega kompleksa sta se dva muzeja. Arheoloski, kjer imajo shranjene tiste kamne, ki jih se ni uspel vstavit v original tempelj, jim se precej manjka. Ter nekaksen pomorski muzej, kjer majo ladjo, ki so jo naredil po sliki izmed enega od reliefov na templju. Z njo so nato odplul iz Indonezije na madagaskar in nato v Gano.

PANGANDARAN @ Pangandaran, Indonesia

2009-05-30T13:31:36.000Z

Pa sva se odpravila na pot, ponovno. Sva zjutri zgodi vstala da ne bi zamudila vlaka proti kraju Banjar, ki je odskocna deska za na morje v kraj pangandaran. Sem shodjo v glavnem namakat lokalci z Jave.G re pa za obmocje, ki ga je leta 2006 kar dobro stresel tsunami (na tem obmocju cca.500 mrtvih).

Pa se je zapletlo ze zjutraj, kondukter na busu nam ni povedal da smo pri zeleniski potaji in nisva sla dol z avtobusa. Ko sva to ugotovila sva bila ze predalec, da bi pravocasno ulovila vlak. MMJ Naslednji je sel cez 3 ure z ene druge postaje. No ko sva se le vkrcala na prepoln vlak in si tezko izborila sedisce se je zacela 8 urna voznja.

Pot so nama in vsem ostalim potnikom krajsali:
- PRODAJALCI vse vsrte hrane in pijace, naglavnih okraskov za punce, soncnih ocal za fante, usnjenih izdelkov, vodoinstalaterskega materiala in orodja, revij in knjig (njihov solski atlas sva malce prelistala - zastava Slovenije je notri, medtem ko je na zemljevidu Evrope se vedno kraljevala Jugoslavija. Atlas je iz leta 2008, da ne bo pomote).
- GLASBENIKI: kitaristi, skupine, karaoke show in nepozabni transvestiti z doma nerejenimi instrumenti - lesena skatla z gumjastimi trakovi namesto strun in manjso ropotuljo
- BERACI: slepi, brez razlicnih okoncin, obicni fehterji, otroci (pa noben ne fehta za liter vina :), tko je pri muslimanih)
- CISTILNI ODDELEK: pometaci - pospravijo vse kar ni letelo skozi okno ampak je koncalo na tleh, prsilci osvezilnih sprejev (dvakrat te posprica po nogi z osvezilcem zraka).

Kljub temu, da sva v Banjar prisla ze v cisti temi, se nama je spet nekako poklopilo in so naju lokalci takoj dali na prvi bus za na morje, ki je prisel ze minuto po tem ko sva se postavila ob cesto. Tu je namrec navada, da avtobusu malce pomahas in skocis gor. Lokalci to naredijo kar med voznjo, midva tega se nisva vesca, zato nama mora avtobusar vedno ustavit :).

Na morje sva se odpravila z dvema namenoma: kopanje v morju in surfanje. Surfanja ni bilo na sezanmu ponudbe, kopajo pa se lokalci popolnoma obleceni (tudi vecina moskega spola), tako da se nisva odocila, da se jim pridruziva. Bila pa je kar precejsnja gneca saj so imeli bikerji svoj shod.

Privoscil sva si masazo oz. nama je bila vsiljena. Dve gopse sta se nama nalimali na vrata sobe in naju precej uspesno prepricali da rabiva masazo. Brez cenkanja seveda ni slo. David je dobil kompliment da je sexi, meni pa je gospa rekla, ce bi ji dala se kaj vec denarja, ker imam big body ?!?! WTF Kako mi lahko kaj takeg rece, smrk. :)

Ker se kopanje in surfanje ni izslo sva se odlocila da greva na izlet v t.i. Green Canyon, ter ogled proizvodnje rjavega sladkorja iz kokosa in lesenih lutk. Ko sva zjutraj docakala najinega soferja nama je ta povedal, daje zaradi dezevja zadnjih nekaj dni le ta zaprt in je itak bolj rjave kot zelene barve. Sam sva hotla it vseen preverit ce ne bodo slucajno odprl. Ko sva prisla na mesto od koder bi se morala z colnom odpeljat proti kanjonu so nama dejali da ni mogoce. Po brundanju da sva midva za to ze placala so nama ekskluzivno organizirali voznjo s colnom v nasprotno smer (proti izlivu v morje). Ta voznja je na koncu izpadla fantasticno, saj sva imela odlicnega vodica. Imela pa sva ogormno srece, kot so nama povedali. Kar trikrat sva videla iguano v naravnem okolju, kar se ne zgodi prav pogosto. Midva pa sva ji prisla na razdaljo enega metra, tako da se je vodic ustrasil da ne bi skocila na coln in jo je pregnal z veslom. Sprehodila sva se tudi po bambusovem visecem mostu (golden gate, kot se je izrazil vodic).

Nato so naju peljali na kosilo in nama priporocili ribe na zaru. Ker jim te stvari ne gredo najbolje od rok sva se odlocila, da z ribami na tem potovanju zakljuciva. Kosila sva v mali ribiski vasici Batu Karas, ki jo je tsunami kar dobro predelal. 7- metersdki val je sel 700m v notranjost in ubil 75 ljudi samo v tej vasici. Videla sva nekaj his ob morju, od katerih je ostal samo MANDI (tradicionalana kpalnica - cuca in nekaksen umivalnik, ki sluzi tudi za tusiranje in splakovanje skoljke).

Po ogledu zelvjega zavetisca in lokalne romanticne tocke sva se zvecer odpravila na epsko potovanje proti Jakarti.

RANTEPAO - TANA TORAJA,Sulawesi @ Rantepao, Indonesia

2009-06-02T14:21:45.000Z

1. junija zvecer sva se z nocnim avtobusom podala najprej v Jakarto, od koder sva imela let na otok Sulawesi.

Pot je trajala nezanemarljivih 36 ur in je bila kot ponavadi polna nenavadnih prigod. Ob 3 ponoci sva prisla v Jakarto, se ob 5 premaknila na letalisce, kjer sva cakala na let ob 16.30 in ko sva pristala na letaliscu mesta Makasar, naju je cakala se ena nocna 9 urna voznaja proti mestu Rantepao v srediscu Sulawesija. Ko sva ob 6 uri zjutraj prisla v hotel sva se precej utrujena samo se zrusila v posteljo.
Mesec in pol je trajalo, da sva naletela na nase grude sinova, no hcer in sina, ker gre za par. Smo sosedje v hotelu - pa vse se slisi iz sosednje sobe, tako da veva, da si je moral fant postrist nohte, ker mu je bilo ze nerodno hodit tak po svetu. :)
V zgodnje popoldanskih urah, kot je v navadi za naju, ki naju sonce ne moti, sva se odpravila na potep po okoliskih vaseh. Simpsticni ljudje in cudovita pokrajina, ter seveda vodni bivoli in zanimive hise, so naju takoj ocarali.

Tale Tana Toraja je res krasna. Sla sva na 8 urni treking v lastni reziji z dodatkom nemskega turista. No, treking ni bil planiran tako dolg, vendar kar nismo mogli dobit prevoza. Javni prevoz siba po sistemu, ko smo polni gremo dalje in edini t.i. bemo (beri mini kombi) je sel mimo nas ravno ko smo vetrili pred dezjem pri prijaznem domacinu na caju. Pa je sel nas prevoz. Smo po kaksnem kilometru hoje potem le ujagali enega domacina z avtom, da nes je zapeljal do nase vasice - drugace bi nasemu trekingu lahko dodali se kakno urico ali dve.

Kako lepo je tukaj pa se najlazje opisejo slike. Gre za majhne vasice obkrozene z rizevimi terasami, sredi katerih se pogosto znajde kaksna skala. Po tukajsnjem prepricanju so skale pot v onostranstvo, zato v njih izdolbejo luknje v katere polozijo pokojne. Sicer imajo tu navado, da vsakemu ki umre dejsnko 'priredijo' dva pogreba. Enega takoj po smrti in drugega tudi nekaj let kasneje, ko naberejo dovolj denarja za pogrebno slovesnost, ki je velikega obsega. Udelezenci pogreba prinesejo darila razlicnih vrednosti - od cigaret do bivolov. Nasa agencija Oskar je baje poznana po pujsih. To poemni da avtobus slovenskih turistov pripelje s sabo prasca ali dva. Smo namrec v dezeli protestantov tako da so pujsi dovoljeni.

MAKASSAR @ Makassar, Indonesia

2009-06-07T04:00:33.000Z

Zvecer 6. junija sva se z ekstra udobnim busom podala na nocno voznjo nazaj proti letaliscu v Makassarju. Nimava srece s temi nocnimi prevozi in spet sva se znasla na letalicu ob stirih zjutraj. Tokrat sva se odlocila, da ne bova vedrila na letaliscu in sva se odpravila v mesto.

Do mesta naju je zapeljal kar eden izmed domacinov, ki je na letalo 'oddal' kolega in je bil sicer na poti na uro badmintona, vendar si je ocitno zazelel se malo druzbe. Nisva imela nic proti :).

Makassar je sicer cisto simpaticno obmosrko mesto z nekaj milijoni prebivalcev. Smaesno je, da so vsa mesta tu tako zelo velika, pa sploh nimas obcutka, saj so stolpnice prava redkost oz. jih moras z lupo iskat. Po ogledu lokalne plaze, sva se odlocila, da je definitivno ne bova izkoristila - plavanje slaloma med smetmi ni ravno najina zelja.

Sva se zato raje odpravila v Fort Rotterdam. Tipicno nizozemska trdnjava z lepo prehodnim obzidjem okoli in okoli. Priznava da sva prvic videla purana kje drugje kot na krozniku - nisem si mislila, da je to tako zelo ogromen ptic; sva si ju (dva sta bila) zato ogledavala le s primerne razdalje. Najina potreba po ogledu kaksne muzejske zbirke se je tudi izpolnila. Ce morda niste vedeli - v muzeju se ne sme pit, jest, pluvat po tleh in se dotikat eksponatov. Taksna so navodila pred vhodom (ocitno so potrebna). :)

Se malo opoldanskega sopinga, nato pa nazaj na letalisce in pot v Jakarto.

JAKARTA @ Jakarta, Indonesia

2009-06-08T07:00:02.000Z

Za Jakarto sva si vzela samo en dan, ker so nama vsi rekli, da ni vredna ogleda. Nama je bilo potem malce zal, ker nama je bila vsec. Eh, kaj cmo.

Zjutraj sva si rekla, ne tokrat pa ne bova vzela anorakov, ker itak ne bo dezevalo, pa itak sva v mestu in se bova lahko skrila. Napaka. Najina prva destinacija je bila t.i. Soekarnova zadnja erekcija oz. nacionalni spomenik (Monas) sredi velikega parka. Po podrobnem ogledu muzeja sva se, z dvigalom seveda, povzpela na vrh stolpa da bi zauzila prelep razgled na Jakarto. Kdo bi si mislil - zacelo je liti kot bi bil sodni dan in z razgledom ni bilo nic. Ampak cisto nic.

In se je zacelo najino cakanje na konec dezevne ure, ki je kar trajala in trajala. Dokoncno sva obupala, si celo kupila deznik in se odpravila naprej. Kot se je kasneje izkazalo, je bil deznik dobra investicija - dezevalo je se nekaj ur. Tista ideja o skrivanju nekje v mestu pa se vsaj v zacetku ne bi mogla obnesti, ker sva bila na sredini ogromnega parka, ki ima vse vhode razen enega zaprte. V vsakem primeru si premocen do koze.

Na najino veliko nesreco sva si za Jakarto izbrala prav ponedeljek, ko so seveda vsi muzeji zaprti. Vseeno nama je uspelo videt posebno razstavo o Sumatri v nacionalnem muzeju, ker so ravno imeli otvoritev in sva se lepo po domace presvercala noter.

Popoldan sva namenila bivsemu srediscu mesta (t.i. Kota) z nekoc zelo lepimi stavbami v nizozemskem slogu, ki pa so na zalost prepuscene same sebi in so v temu primernem stanju.

Celodnevno polivanje z neba, se je zacelo kazat tudi na poplavljenih ulicah ob pristaniscu. Tarca dezevja pa niso bile samo ulice. Njegova zrtev je bil tudi pomorski muzej, v katerega naju je spustil varnostnik ceprav je bil muzej uradno zaprt. Da sva prisla do razstavnega prostora sva morala preckat konkretno zalit vhod muzeja (plavat ni bilo treba, ni pa bilo dalec od tega). Tudi coln, ki ga imajo sredi muzejskega parka in je po navadi verjetno na travi, se je tokrat znasel v vodi.

Se nekaj o prevozu v jakarti. Metroja nimajo. Verjetno zato ker so na morju in ga ne bi bilo mozno narest, iamjo pa njegov priblizek. Avtobusi imajo svoj pas na cesti in jih je ogromno. Ko stojis na postaji lahko vidis avtobuse enega za drugim (vsi predstavljajo isto linijo), kot da bi bili vagoni. Kako priti na enega izmed njih pa je posebna umetnost. Predvidevam, da je vsako leto vsaj nekaj zrtev javnega prevoza oz. stampeda na avtobusnih postajah. Takega drenjanja, porivanja in prerivanja nisem videla se nikjer. Pravi boj za prezivetje.

BUKIT LAWANG @ Gunung Leuser, Indonesia

2009-06-09T10:00:07.000Z

Koncno sva spet na zgornji strani sveta, kar sva opazila na straniscu, saj se voda v skoljki spet vrti v pravo smer. Opazovanje orangutanov v naravnem okolju je bilo kar visoko na najini lestvici zanimivosti Indonezije. Tako da sva nacrtovala odhod nazaj proti domu, prav iz Sumatre, ki je ena od dveh destinacij, kjer je to mogoce(druga je kalimantan oz. Borneo).

Najina biblija naju je opozarjala na vodice po jungli, ki te baje napadejo takoj ko se prikazes v Medanu. Samo da naju bo napadla prva oseba, ki jo bova srecala takoj, ko bova stopila iz letala pa nisva pricakovala. Kar na enkrat so vsi okoli tebe slucajno ravno na poti proti Bukit Lawangu, od koder je dober treking v junglo in slucajno so vsi vodici. Ker se malo ze spoznava na lokalne nadlegovalce, sva prvega kar pustila na letaliscu in se odpravila proti avtobusu, ko naju je napadel Eddy, ki je bil ravno na poti domov v Bukit Lawang in je seveda bil poleg tega tudi vodic. Nama je prijazno pokazal, kje je avtobus.

Ko sva cakala na avtobus se je zopet prikazal prvi vodic Tomas, ki je medtem ze zahaklal norvezanko Marto. Tako smo se na koncu vsi odpravili na 90 kilometrsko pot, ki je trajala slabe 3 ure. Pot ni primerna za BMW-je saj so ceste se za terence velik zalogaj. LP pravi da ti tukaj postane jasno, kako se nogavice pocutijo v pralnem stroju. Tri urna pot je potekala v prepricevanju o vseh moznostih trekinga po jungli. V koncni fazi sva popustila in se odlocila za dvo dnevni treking.

Naslednje jutro so se nama in Marti pridruzili se Belgijec Pierre, Anglez Mark in Skotinja Lorna. Evropska odprava se je podala na dvo dnevno odkrivanje pristne jungle. Zgovorni in zabavni vodic Thomas nam je obljubil, da nas bo na poti zredil za 5 kilogramov. Dekleta se tega niso ravno razveselila, nam fantom so se pa oci kar zasvetile. Hrane je bilo celo pot obilo, poleg tega pa je bila res izvrstna.

V sesturnem pohajkovanju po jungli nas prvi dan ni pustil ravnodusnih, saj smo 4x videli orangutane. Eden je v nas celo metal palice z drevesa, najbolj agresivna orangutanka po imenu MIna v jungli pa nam je pridno pozirala na razdalji nekaj metrov. Dokler so jo vodici pridno hranili z bananami se je prav lepo obnasala, nato pa smo jo na hitro popihali. Poleg orangutanov smo videli se gibone, velikega skorpiona, kopensko zelvo, ogromne mravlje, vse vrste metuljev in obilico mrcesa. Popoldan smo se po skoraj navpicnem spustu iz hribov prebili do nasega prenocisca v jungli.

Improviziran sotor (babmus prekrit s polivinilom) nas je pricakal ob prijetno hladni reki, kjer smo se z veseljem okopali. Medterm pa so nam vodici pripravili najprej popoldanski caj , kot je v navadi pri anglezih, nato pa se obilno vecerjo. Sledil pa je druzabni vecer ob svecah in ucenje pivskih igric, vendar s sabo nismo imeli nic alkohola, tko da ni bilo pravega ucinka, kljub temu pa je bilo zabavno.

Dezevne kaplje so nas pregnale v sotor, ki pa ni izgledal ravno vodotesen, tako da smo bili izredno veseli, da se ponoci ni ulilo. Stiriurno bedenje pred spanjem v sotoru je bilo izredno zabavno. Vsaka drzava je morala zapeti eno pesem, kot na evrovizijskem tekmovanju. Huda mravljica zal ni bila zmagovalna pesem. Najbolj zabavna zgodba vecera pa je bil Pierrova pripoved, kako je sele v drugem hotelu v Medanu, eno uro po pristanku letala ugotovil da nima nahrbtnika. Po povratku na letalisce, ga je nahrbtnik presenetljivo se kar cakal.

Po ne prevec naspani noci smo zjutraj opravili se krajsi treking po jungli, do prostora kjer so nas cakale traktorske gume s katerimi smo se nato spustili v naso vasico. Na poti smo zopet videli kar nekaj iguan, vendar niso bile niti tako blizu kot v Pangandaranu, niti niso bile tako velike.

Ko se je zvecer se ulilo kot iz skafa, smo bili izredno zadovoljni, da nismo to noc pod slabo postavljenim sotorom sredi jungle. Lilo je tako močno, da so se stopnice pred najiniim hotelom prelevile v močan slap.

DANAU TOBA @ Danau Toba, Indonesia

2009-06-12T10:50:50.000Z

Zjutraj smo se s Pierrom odpravili proti naslednji destinaciji , vulkanskemu jezeru Toba, ki je najvecje jezero v Indoneziji. Samo otok Samosir v jezeru je velikosti Singapurja. Pot je zopet trajala cel dan, res pa da smo morali dvakrat prestopiti. Ko smo se zvecer pripeljali na otok in se nastanili v kraju Tuk Tuk (kraj z najbolj zabavnim imenom na najinem potovanju), sva ugotovila da je to idealno mesto za zakljucek najinega potepanja. Najboljse prenocisce do sedaj, prelepa okolica in neverjetno umirjeno zivljene na otoku, kar klicejo po lenarjenju.

Na otoku so se na naso sreco ravno zacel sportni festival. Tako da smo naleteli na mednarodno tekmovanje v gorskem kolesarjenju, BMX, boks in se veliko ostalih stvari, ki se bodo odvijale se kar nekaj casa, ko bova midva ze doma. Nama in Pierru sta se na nase priporocilo, ponovno pridruzila se Mark in Lorna. Tako da je bilo nadvse veselo.

KUALA LUMPUR @ Kuala Lumpur, Malaysia

2009-06-16T18:58:11.000Z

Najino potovanje se bliža koncu. Kako neverjetno je ko po dveh mesecih, tako kot po dveh tednih, rečeš: "Čisto prektratko je bilo."

En dan in pol nama je ostal za raziskovanje Kuala Lumpurja. Malce sprehoda po mestu, potrebno je bilo zadostit zgodovinarski dusi in sva se odpravila v super dober Islamski muzej (ogled toplo priporocava). Popoldbe sva namenila zadnjim nakupom pred odhodom domov in se odlocila za najvecji shopping center v jugovzhodni Aziji. Izgleda nekako tako kot če bi cel naš BTC dal v stoplnico z 10 nadstropji. Med drugim je v njej od 5. do 10. nadstropja cisto pravi lunapark, z zeeeeloooo dolgim vlakcem smrti. Zal sva bila prepozna, da bi ga lahko preizkusila in se potem hvalila okoli, da sva se vozila z vlakcem v pokritem 'gardalandu'.

Naslednje jutro sva si zelela ogledati se razgled z znamenitih dvojckov Petronas. Karte so brezplacne, vendar jih je vsak dan na voljo le 1400 in jih ni možno rezervirati. Ce zeliš it gor, moras biti pri blagajni najkasneje do devetih zjutraj. Midva sva dobila karti za ob stirih popoldne, letalo pa sva imela ob petih. Hudiča, kaj pa zdaj. Sva se na hitro pozanimala, kaj lahko narediva in nama je usluzbenec prijazno rekel, da lahko poskusiva ob 11h, ce morda kdo ne bo prisel. Imela sva sreco in se lahko pohvaliva z visinskim ogledom Kuala Lumpurja.

Adijo dopust, adijo Malezija, Singapur in Indonezija. Morda pa se kdaj prideva.