CREA USA Tour 2008

Dobro jutro iz Camarilla @ Santa Barbara City College, United States, California

2008-03-04T14:14:17.000Z

Prva skupinska slika pred našo zastavo. Tu nas jetlag še kar hudo matra, saj smo bili budni kot čuki že ob šestih zjutraj.

Santa Barbara @ Pigeon Point, United States, California

2008-03-04T22:20:41.000Z

Težko pričakovan spanec iz ponedeljka na torek je bil za mnoge nekvaliteten. Efekt »jetlaga« je bil očitno prisoten, vendar smo dan vseeno začeli s polno zagnanosti. Že ob sedmih zjutraj se je začela nabava zajtrka. Tisti v motelu Good-Nite Inn je bil bolj provizoričen.

Ko smo se odčekirali smo se za dobro urco sprehodili po outlet trgovinah v Camarillu. To so trgovine kjer podjetja prodajajo le svoje artikle po približno 30% znižanih cenah od priporočenih. Cene so povsod bile res božanske, shopping center pa zelo všečen in odlično urejen. Dosti lepše se je sprehajati po nakupovalnem središču kjer te obdajajo palme in zelenica, kot pa v betonskem BTCju. Ja, LA kot iz televizije :)

Vendar pred nami je bilo 600 km in se nismo preveč posvetili zapravljanju denarja. Morda čez mesec dni, ko se vrnemo v LA in okolico.

Naslednja postojanka je bila Santa Barbara. Opravili smo obvezno pranje nog v Pacifiku, za kaj več pa je bilo premrzlo, zato smo se hitro pospravili do University of Santa Barbara. Javna univerza s pogledom na ocean, zelenico kjer študent rabi le eno dekco da lahko uživa v učenju. Najdeli smo se v univerzini menzi, kjer smo k tortilji vsi po vrsti zahtevali solato, kar je očitno bili čudno.

Na poti do Mountain Viewa smo si uredili še wireless internet, da nas boste lahko končno normalno brali. Sicer imamo samo eno (slabo) povezavo, kar je pri 12ih računalničarjih problem, ampak se bomo trudili po najboljših močeh. Zvečer smo pogledali še v sosednji cocktail bar,

Jutri pa Mozilla in Google.

Santa Barbara City College @ Orchard Park, United States, California

2008-03-04T23:49:37.000Z

Mozilla @ Mountain View, United States, California

2008-03-05T13:08:51.000Z

Današnji dan je bil v znamenju »dinozavrov«: Mozille in Googla.

Mozilla
Ko smo prispeli v njihove pisarne v Mountain View, smo bili prijetn o presenečeni nad preprostostjo podjetja. Za zaposlene so na voljo (kar je očitno navada v tamkajšnjih firmah) zastonj pijače in prigrizke, nas pa je pričakala gostiteljica Mary. Tam smo se posedli v njihovem kavču, smo imeli prijeten pogovor o slovenskih uporabnikih Mozille, ki smo v odstotku uporabnnikov Firefoxa drugi na svetu z nekaj čez 44% deležem, kjer tesno dihamo za vrat Finski z malo čez 45%. Ko pridemo nazaj, jih prehitimo!

Pogovor je nanesel tudi na temo oglaševanja Mozille v Sloveniji, pri čemer so gostitelji (pridružilo se jih je še nekaj, predvsem iz trženjskega oddelka) izpostavili da imajo pomankanje ljudi, ki bi prirejale »Launch partyje« in Mozillinih predstavnikov na univerzah, t.i, Campus representatives. Pogovor je nanesel tudi na ljudi ki delajo na Mozilli, da je večino ljudi prostovoljcev po svetu in da imajo vsega skupaj le zaposlenih 150 ljudi, kar pomeni, da imajo na enega zaposlenega 1 mio uporabnikov.

Po predstavitvi smo se slikali in si šli ogledat poslovne prostore marketinga ter testiranja in zagotavljanja kakovosti, kjer sta dva Mozillina inženirja testirala hitrosti različnih brskalnikov (Mozilla, IE in Safari).

Naslednja postaja: Google!

Google @ Mountain View, United States, California

2008-03-05T16:00:08.000Z

Ob prihodu na google smo se najprej ustavili v avli za obiskovalce, se prijavili v njihov sistem za obiskovalce. Potem je prišel naš kontakt Žiga Mahkovec in naš vodič Andre. Andre nam je povedal nekaj zgodovinskih zanimivosti o serverju, ki je postavljen v tej avli in je eden izmed treh prvotnih strežnikov Googlovega iskalnika, nato pa smo se odpravili na pot okoli Googleplexa. Med potjo smo ga spraševali reznorazne stvari, ki nam jih je z veseljem razložil. Izvedeli smo veliko informacij o samem Googlu.

Izvedeli smo kakšno je njihova politika zaposlovanja, kakšne ugodnosti imajo zaposleni (prevoz v službo, brezplačna uporaba pralnice in popravila avta, restavracije z brezplačnimi obroki) in kako spodbujajo zaposlene k inovativnosti. Na voljo imajo 20% svojega delovnega časa za lastne projekte, po celotni podjetje visijo table, po katerih lahko kadarkoli in kjerkoli zapišejo svoje ideje.

Zelo je bila zanimiva projekcija sveta, kjer smo videli različne povezave med mesti, število iskanj v google.com po posameznih dostopnih točkah in v posameznih jezikih. Po obhodu podjetja smo imeli še mini predavanje Žige, na katerem nam je predstavil kako deluje podjetje, kako je on začel, odgovoril pa je tudi na nekatera naša vprašanja. Majic pa, spoštovani navdušeno pričakujoči domači, žal nismo dobili (gospodarska kriza naredi svoje ).

Po večerji nas je obiskal Tadejev stric Iztok, ki je zaposljen v Silicijevi dolini in nam razkazal “downtown San Jose”, kjer nam je iz prve roke predstavil ameriški način življenja, situacijo v IT industriji, kako začeti kariero v v Silicijevi dolini ter tudi nekaj splošno pametnih nasvetov za začetke naše kariere.

Obisk Intela @ Roundup Trailer Lodge, United States, California

2008-03-06T09:52:32.000Z

V četrtek, 6. marca, ob 10h smo bili dogovorjeni za voden ogled Intelovega muzeja v Santa Clari. Navdušenje se je stopnjevalo že na poti tja, saj smo se vozili mimo mogočnih stavb številnih svetovno znanih računalniških podjetij. Vsaka je na pročelju ponosno nosila logotip svojega podjetja in tako že na daleč opozarjala na to, kdo je njen lastnik in stanovalec.

V muzej smo vstopili skozi trgovino s spominki, ki ponuja vse od majhnih značk, svinčnikov in obeskov za ključe, do oblačil in nahrbtnikov, vse pa jasno nosi vsem dobro znani Intelov logo. Seveda smo se po ogledu v njej izdatno založili s spominki, še posebej naš hardveraš Matej. Vodička nas je popeljala po zanimivi razstavi, ki prikazuje zgodovino Intela od ustanovitve do danes. Z razlago ni bila preveč razsipna, saj je muzej zasnovan tako, da si lahko obiskovalec marsikaj ogleda aktivno, npr. s preizkušanjem prevodnosti različnih materialov, oblačenjem “zajčje obleke” (ang. bunny suit), izdelavo svoje e-razglednice, gradnjo tranzistorja, … Taka zasnova muzeja je še posebej zanimiva za šolarje, kar so potrdile navdušene skupine nadebudnežev, ki so si muzej ogledovale hkrati z nami.

Izvedeli smo marsikaj, kar smo že slišali na predavanjih profesorja Kodeka, pa tudi marsikaj novega: ustanovitelja Intela, Robert Noyce in Gordon Moore, sta podjetju želela nadeti ime “N M Electronics ” (N in M sta inicialki ustanoviteljev), ker pa se Moore Noyce sliši podobno kot “more noise” (več šuma), sta ugotovila, da to verjetno ne bi bilo najprimernejše ime za proizvajalca čipov. Odločila sta se za ime Intel, kar je krajše za “integrated electronics”. Zanimivo je bilo tudi v živo videti silicijev ingot (velik silicijev kristal z 99,999999% čistostjo, valjaste oblike, s premerom 12 palcev, težak preko 200 kg), waferje (rezine, ki jih dobijo, ko ingot narežejo kot salamo, na katerih potem “zrasejo” procesorji) ter zaščitno obleko, ki jo uporabljajo v proizvodnji. Zaščitna obleka ščiti delovno okolje pred človekom in ne obratno. Ker proizvodni proces poteka na mikroskopski ravni, v zraku ne sme biti prahu, katerega vir je tudi človek. Za primerjavo: v Intelovi proizvodnji je v kubičnem metru zraka moč najti 1 prašni delec, v operacijski dvorani pa 1000 prašnih delcev.

Po obisku muzeja smo se še malo razgledali po okolici, med drugim smo se oglasili pri Yahoo!-ju, ki pa je bil neprimerno manj gostoljuben od svojega tekmeca Googla, ki smo ga obiskali dan prej. Naslednja postaja je bila trgovina z elektroniko Fry’s Electronics, kjer so dodobra založeni z raznovrstnimi potrebščinami in računalničarjem ljubimi igračami: prenosniki, fotoaparati, računalniškimi in Hi-Fi komponentami, računalniško literaturo in igrami, … Lahko se pohvalimo, da smo zapravili presenetljivo malo. Preostanek popoldneva smo si rezervirali za dobro kosilo, ki smo si ga skuhali kar sami, po kosilu pa smo si vzeli prosto. Morali smo si namreč nabrati moči za obisk predavanj na Stanfordu naslednji dan.

Stanford @ Great America Theme Park, United States, California

2008-03-07T09:48:35.000Z

Danes nas je čakal dan na Stanfordu, zato smo se že ob osmih zjutraj odpeljali proti Palo Altu. Ker smo bili že pozni, smo izkoristili “car pool lane”, to je skrajni levi pas na avtocesti, kjer je promet dovoljen samo vozilom z dvema ali več potniki, ki lahko s 70 miljami na uro odbrzijo mimo počasnežev na desni. Omejitev velja v času prometnih konic, zjutraj in popoldne.

Stanford se razteza na slikovitem in velikem kampusu, kjer v študentskih domovih gostijo 19 782 študentov.

Parkirali smo na parkirišču za obiskovalce, nato pa odpešačili do “oval”-a, kjer smo bili dogovorjeni s Stamosom, grškim podiplomskim študentom elektrotehnike. Stamos nam je iz prve roke povedal, kakšno je študentsko življenje na Stanfordu in nam na hitro razkazal okolico. Medtem ko so dodiplomski študenti povečini američani, je na podiplomskem študiju zelo velik delež tudi tujih študentov. Zgolj košček okolice, saj je “campus” ogromen, zato se ljudje po njem v glavnem prevažajo s kolesi, srečali pa smo tudi predsednika Stanforda Johna L. Hennessyja, ki se je peljal z električnim golf vozičkom.

Ko tole pišem, sedimo v predavalnici B03 in poslušamo predavanje o povezavni plasti (data link layer). Z zadovoljstvom ugotavljam, da so bila predavanja prof. Vidmarja bolj zanimiva, oziroma je bila snov podana na bolj zanimiv, predvsem pa živahen način. Prav tako na naši fakulteti to snov predelamo temeljiteje, verjetno pa imajo tu poudarke na drugih snoveh. Ima pa stanfordski profesor odlične prosojnice ter objavlja video posnetke predavanj na internetu. Iz tega razloga in zaradi zgodnje ure smo zato s svojo prisotnostjo podvojili število slušateljev v predavalnici. Med predavanji smo skočili na Hoover Tower, kjer smo lahko občudovali razgled po celotnem “campus”-u.

Drugo predavanje, ki smo ga obiskali, je bilo predavanje z naslovom “Looking at Looking at Looking” “assocciate professor”-ja na Carnegie Mellon University, Golana Levina. Predmet se sicer imenuje “Human Computer Interaction”. Če potegnemo vzporednico s FRI: Metode komuniciranja. Z uvodno anekdoto je naredil odlilčen prvi vtis: njegov študent je na nek svoj izdelek napisal “assistant professor Goran Levin”. Študenta je opozoril, da je pravzaprav “assocciate professor”, študent pa je rekel: “Ah, oba se začneta na ‘ass’ (ang. osel, rit).” V nadaljevanju je predstavil nekaj svojih umetniških projektov, ki si jih lahko pogledate tudi na njegovi spletni strani. Poleg računalniške umetnosti se ukvarja tudi z vizualizacijo informacij, vendar pa je med predavanjem le-to področje precej na hitro predelal, je pa to snov, ki bi jo moral poznati vsakdo, ki se ukvarja z zasnovo in oblikovanjem uporabniških vmesnikov.

V zadnjem predavanju je predaval danski profesor Christian S. Jensen, ki je predstavljal svoj izdelek StreamSpin, ogrodje za preprosto izdelavo kontekstno odvisnih mobilnih aplikacij. Ideja je, da uporabnikov telefon sproti posreduje svoje lokacijske podatke njihovim strežnikom, od kjer jih lahko preko spletnih storitev uporabijo v svojih aplikacijah, omogočajo pa tudi preprosto “klik” izdelavo kontekstno odvisnih mobilnih aplikacij. S tem poizkušajo postati glavna platforma za distribucijo in gostovanje spletnih aplikacij, v tem pa sami vidijo potencial za takšen preobrat, kot ga je Youtube naredil v distribuciji videa.
Kot primer je navedel, kako je preprosto narediti storitev, ki združi lokacijske podatke o bencinskih črpalkah, cenah goriva na njih ter lokaciji uporabnika, s čimer uporabniku posreduje, kje lahko najbližje in najugodneje polni gorivo. Ima pa platforma StreamSpin že a priorislabost, da se zanaša na prenos podatkov preko storitev mobilnih operaterjev, kar v praksi precej otežuje pridobivanje novih uporabnikov, saj za normalno uporabo priporočajo mobilni paket z neomejeno količino podatkov, česar pa se trenutno poslužuje bore malo uporabnikov mobilnih telefonov. Za velik delež uporabnikov to nima ekonomske računice, vendar je široka razširjenost flat-rate podatkovnga prenosa stava, na katero računajo vsi, ki želijo javnosti ponujati mobilne spletne storitve.

Splošni vtis - veliko vrednosti stanfordske izobrazbe je v samem renomeju, saj se po sami vsebini (na prvi pogled) ne razlikuje tako zelo od naše fakultete. Smo pa opazili bistveno drugačno študijsko klimo, saj je veliko več sprotnega dela in preverjanja, pa tudi študentje so bistveno bolj zagnani za študij. Drugače ne gre, saj je študij tam zelo težak. V končni fazi pa velja, kot je pred dnevi rekel Iztok, ki živi tu v San Joseju - študentje imajo po celem svetu preko interneta dostop do poljubnega znanja, razlika je pa v tem, koliko si ga sposoben (in si sposoben se motivirati) absorbirati.

Computer History Museum, Večer v San Franciscu @ Santiago Villa Mobile Home Park, United States, California

2008-03-08T11:32:02.000Z

V Mountain View se nahaja bivša razstavna stavba Silicon Graphics, ki so jo predelali v muzej računalniške zgodovine.

Tamkajšnji docent nam je več kot dve uri predstavljal razne odslužene omare, vendar je res obvladal stvar, saj je tudi uporabljal marsikateri stroj iz 70-ih, sedaj pa se tudi on že šali, da je postal muzejski razstavni artefakt.

Iz izbora eksponatov bi veljalo izpostaviti superračunalniške šampijone 80-ih in 90-ih, Cray. Za njih je bilo značilno, da niso bili le blazno zmogljivi, ampak so služili tudi kot okraski njihovih pisarn.

Na primer: za hlajenje so uporabljali ločen hladilni stolp, ki je bil narejen tudi iz pleksi stekla, ki je bilo ustrezno osvetljeno z neonkami. Poleg tega, da je opravljal funkcijo hlajenja, je bil tudi zelo prepričljiv pisarniški okrasek, ki je nepoučenim dajal vtis, da je naravnost iz kakšne vesoljske ladje.

Zanimiva je tudi zgodba o migetajočih lučkah, ki so krasile ohišja nekaterih superračunalnikov. Njihov namen je bil, da je tehnik lahko hitro ugotovil stanje računalnika, s čimer je hitreje zaznal morebitne težave. V praksi je to izgledalo tako, da so lučke vedno prikazovale bolj ali manj enako stanje, kar je šefom in lastnikom dajalo vtis, da računalnik, za katerega so namenili težke miljone dolarjev, miruje ali sploh ne deluje, zaradi česar so bili na udaru tehniki.

Težavo so rešili na preprost način - lučke so preprogramirali, da so vedno migetale, čeprav to ni predstavljalo točnega stanja sistema. Nekateri so na teh lučkah celo predvajali risanke. Iz tega migetanja in risank je bilo še zmeraj možno razbrati, ali računalnik deluje, kar je pomirilo tako tehnike, kot tudi njihove menedžerje, ki jih je izkoriščenost računalnikov prej tako zelo skrbela.

Računalniškim zanesenjakom priporočamo tud ogled našega Kiberpipinega računalniškega muzeja v Ljubljani.
http://muzej.kiberpipa.org, Po obisku Muzeja računalniške zgodovine smo se odpeljali proti San Franciscu, kjer smo v že dobro znani verigi Motel6 rezervirali sobe. Motel naj bi bil v bližini letališča, za čuda pa ga Garmin ni našel. Naslov, ki smo ga iskali v San Franciscu ni obstajal, to pa zato, ker se je izkazalo, da motel pravzaprav leži v South San Franciscu. Ko smo odložili prtljago, smo se odpeljali proti mestu, ki slovi po mostu Golden Gate, strmih ulicah in tramvaju, ki vozi po njih, močni gejevski skupnosti, Alcatrazu in še čem. Kljub temu da nismo imeli rezervacije, smo se odločili poskusiti srečo z obiskom Alcatraza. Skozi Fisherman's Wharf smo se vozili proti pomolu 33 in iskali ne predrago parkirišče. Seveda ga nismo našli, zato smo se še malo vozili okrog. Končno smo se naveličali in zavili na majhno parkirišče, ki je ponujalo celodnevno parkiranje za 12 dolarjev. Cena za parkiranje kombija je bila bistveno višja, zato smo se skobacali nazaj v avto in se odpeljali naprej. Naleteli smo na brezplačno skoraj prazno parkirišče v parku Ford Mason ter se naprej odpravili peš. Spustili smo se do morja, občudovali postrojene valete, ki so parkirali občudovanja vredne avtomobile obiskovalcev zabave v lokalu na pomolu, občudovali most Golden Gate, pozirali za nekaj fotografij ter vrgli v morje en walkie-talkie. Seveda ne nalašč.

Čeprav smo bili že sestradani, smo se vseeno odločili še za nočno vožnjo preko slavnega rdečega velikana, ki se mogočno pne čez San Francisco Bay. Bilo je vredno potrpeti, saj se nam je odprl čudovit razgled na luči San Francisca. Ko smo se vrnili nazaj, nas je na odlični lokaciji čakalo prosto brezplačno parkirno mesto. V iskanju večerje smo se sprehajali mimo stojnic, ki so ponujale termo puloverje in vetrovke. Presenetljivo, glede na dnevne temperature, okrog 20 stopinj Celzija, a razumljivo, če se po San Franciscu sprehajaš zvečer.

Del skupine je zavil na večerjo v Hooters, kjer lahko predvsem moški del obiskovalcev občuduje obline pomanjkljivo oblečenih natakaric, del skupine pa v kitajsko restavracijo. Po večerji smo se vsi skupaj dobili v Hootersu na pijači, potem pa smo se odločili poiskati lokal, kjer bi preživeli preostanek večera. Izbrali smo Dirty Martini, vendar se je nekaj kolegov z izgovorom, da je to predaleč, obrnilo nazaj proti Hootersu. Do Dirty Martinija je bilo 300 metrov. "Dress code" je bil: čevlji, srajca z ovratnikom in "nevrečaste" hlače. Supergam in navadnim majicam s kratkimi rokavi navkljub so nas spustili v lokal, prej je seveda sledila še obvezna kontrola osebne izkaznice. Vzdušje v lokalu je bilo prijetno in glasba odlična. Zabavo bi z veseljem še malo podaljšali, a smo bili že ob polnoči dogovorjeni, da se odpeljemo nazaj v motel, saj je bila noč zaradi prehoda na poletni čas za eno uro krajša, v nedeljo pa nas je čakalo zgodnje vstajanje.

San Francisco @ Twin Peaks Reservoir, United States, California

2008-03-09T10:40:22.000Z

Sun Microsystems @ Belle Haven Office of Public Services, United States, California

2008-03-10T10:13:09.000Z

Sun nam je pripravil ogled po njihovem Executive Briefing Centru, kjer potencialnim strankam demonstrirajo njihove tehnologije in izdelke. Poleg visokoletečih CEO in CIO tipov smo imeli čast EBC videti tudi mi.
<h3>Tanki odjemalec</h3>
<a href="http://www.sun.com/sunray/sunray2/" target="_blank">Po 20 letih so terminali očitno spet <em>in</em></a>. Demonstracija je bila nadvse impresivna, saj se stanje terminala vedno nahaja na centralnem strežniku, tako da je uporabnikova seja vedno prenosljiva in varno shranjena. Uporabniku omogoča to, da lahko sredi dela iz odjemalca odstrani svojo identifikacijsko kartico in jo priklopi v drug terminal, kjer nemoteno nadaljuje z delom.

Hvalili so se tudi v stilu, da so zelo <em>zeleni</em>, saj omenjeni tanki odjemalec porabi le 4W električne moči pri delovanju, saj nima niti nobenih gibljivih delov, niti klasičnega glavnega pomnilnika. V končni fazi so tanki odjemalci primerni le za podjetja z dovolj veliko potrebo po nezahtevnih terminalih, domači uporabniki pa od te tehnologije napram osebnim računalnikom nimajo veliko, saj je vzdrževanje sistema z visoko dosegljivostjo in zmogljivostjo za centralni strežnik precej zahtevno.
<h3>Hramba podatkov</h3>
Thumper diskovni strežniki so zadnje čase precej popularni pri ponudnikih videa na zahtevo in drugih podatkovno intenzivnih storitvah, saj v eni 4U škatli lahko hrani 24GB (kmalu 48) podatkov v RAID diskovnem polju, kjer so diski seveda izmenljivi med delovanjem. Pokazali so tudi sistem za upravljanje kasetnega arhiva s 6 robotskimi rokami, kjer je bila zanimiva lastnost možnost shranjevanja kasete v različnih formatih, lahko pa jih kombiniramo tudi s trdimi diski.
<h3>Strežniki</h3>
V izložbah so razstavljali strežnike vseh kategorij, formatov od 1U do 8U, ponujajo pa tako strežnike z Intel Xeon in AMD Opteron, kot tudi lastne Sparc Niagara večnitne večjedrne procesorje, kateri zmorejo procesirati celo do 32 hkratnih niti (4 na jedro, 8 jeder), tako da je možna podpora tako za Solaris, kot tudi Linux, BSD, Windows in VMWare Server virtualizirane sisteme. Opaziti je, da se Sun čim bolj poizkuša prilagajati standardom in strankam, saj v današnjem času stranke ni več tako lahko prikleniti na lastno procesorsko arhitekturo, kot je bila poslovna praksa pred desetletji.
<h3>Java</h3>
Poudarek je bil precej na <a href="http://java.sun.com/javase/technologies/realtime/" target="_blank">Real-Time Java</a> virtualnem stroju, ki omogoča izvajanje procesov v <a href="http://en.wikipedia.org/wiki/Real-time_computing" target="_blank">predvidljivem maksimalnem času</a>, kar je zelo zaželjeno za časovno kritične aplikacije. Demonstracije so bile precej zanimive - realnočasovni program so uporabili za stabilizacijo palice, ki navpično stoji na osi ter kocko, ki stoji na enem robu in se tudi stabilizira s pomočjo senzorjev in Java RTS kontrolnega programa.
<h3>Blackbox</h3>
Sun izdeluje tudi svojo verzijo ladijskega kontejnerja, kateri je za razliko od vsakdanje tovorne škatle poln računalnikov - <a href="http://sun.com/sunmd">Blackbox oz. Modular Data Center</a>. Glavne prednosti so preprost in hiter prevoz, postavitev in vzdrževanje. Za zagon potrebuje le elektriko, vodo za hlajenje ter mrežni dostop in že ga lahko uporabljamo. Podobno taktiko je ubral tudi Google, ki je podobne kontejnerje uporabil za svoje računske centre, načrtujejo pa celo implementacijo v tovorni ladji

Ker je investicija v računski center precej visoka v smislu nepremičnin in infrastrukture, je tovrsten Modular Data Center zelo uporaben, saj ga skoraj lahko parkiramo na navadno parkirno mesto, streho ali klet, prevažamo pa ga lahko z ladjami ali tovornjaki. Pri hitro rastočih Web 2.0 in podobnih visokotehnoloških podjetjih je to precej koristno, saj gradnja same stavbe ponavadi traja predolgo, <em>Blackbox</em> pa je postavljen skoraj takoj.

Ime je rahlo zavajajoče, Blackbox je na voljo v vseh barvah :).

Foxit Software @ Fremont Main Library, United States, California

2008-03-10T14:02:51.000Z

Pranje @ Walter L Bachrodt Elementary School, United States, California

2008-03-10T19:17:40.000Z

IBM Almaden Research Center @ Walter L Bachrodt Elementary School, United States, California

2008-03-11T07:51:12.000Z

Na slikoviti pokrajini na podeželju Silicijeve doline nas je pred IBMovim raziskovalnim centrom Almaden pričakalo šest prostih parkirnih mest za naši dve vozili.

Peljali so nas v njihov EBC (Executive Briefing Center), kjer smo spoznali gostiteljico EBC Sarah Sherfy in njihov znanstvenik dr. Ling Zong.

Navidezni svetovi v poslovnem svetu

D. Neale Beat v IBM opravlja raziskave uporabniške izkušnje in interakcije človek-računalnik, specializiral pa se je tudi v raziskovanje navideznih svetov in njihovega pomena v poslovnem svetu.

Navidezni svet se osredotoča na združitev socialne mreže, medosebnih odnosov in tridimenzionalnega okolja, medtem kose navidezna resničnost poudarja čimvečjo realnost čutnih zaznav.

Primeri navideznih svetov so npr. World of Warcraft in Second Life, navidezna resničnost pa je uporabna v raznih simulatorjih, kot so na primer simulatorji letal.

Navidezni svet ima potemtakem potencial postati medij za poslovne komunikacije, saj za razliko od klasičnega tekstovnega ali glasovnega pogovora v pogovor vnese tudi kontekst virtualne okolice in geste avatarjev - predstavitev sogovorcev v navideznem svetu. Koristi vidimo tudi v tem, da je možno lažje učenje na daljavo, vizualizacija informacij kot predmetov v virtualnem svetu - IBM nam je kot primer pokazal Second Life model enega izmed njihovih računskih centrov, kjer so temperaturo ponazarjali z rdečimi mehurčki, tako da je lahko skrbnik hitro opazil vir težave.

Potencial ima tudi v izobraževanju na daljavo, saj lahko poslušalec predavanja vstopi v navidezno predavalnico in tam posluša predavanje. Ljudem je marsikatero opravilo lažje, če ga lahko izvajajo v njim znanem okolju.

Kljub temu pa je tehnologija navideznih svetov še premalo zrela, da bi jo lahko resno uporabljali v poslovnem svetu. Poslovne komunikacije zahtevajo tako višji nivo informacijske varnosti, kot tudi bolj prefinjen nadzor nad gestami avatarja, kot ga nudijo trenutno aktualne MMORPG igre, kot je Second Life.

Je pa zanimivo videti, v katera področja se usmerja razvoj IT znanosti. Naš vtis je, da se virtualni svet s trenutnim nivojem tehnologije lahko uporabi v namene predstavitev in predavanj, saj jih je s tem možno realizirati izredno poceni, sploh ko v ozir vzamemo dejstvo, da se v navideznem svetu lahko hkrati sestajajo ljudje z vseh koncev sveta. Za resno uporabo je potrebno rešiti tri razrede problemov:

* varnost (nekater navidezni svetovi že menda omogočajo postavitev lastnih instanc strežnikov)
* prepričljivost okolja in avatarjev - geste so še zelo grobe, uporabniški vmesnih pa rahlo preneroden za nebesedno komunikacijo, ki je zelo pomembna v poslu

Storitvena znanost, menedžment in inženiring

Drugo predavanje je imel Dr. Paul P. Maglio: Service Science, Management and Engineering. Storitvena znanost je je konvergenca informatike, organizacije in menedžmenta. Medtem ko klasična šola govori o ekonomiji blaga, kjer se dodana vrednost “zapakira” v blago, govori storitvena znanost o storitvah, kjer je vsako podjetje s svojimi storitvami posamezen člen v verigi dodane vrednosti.

To si laže lahko predstavljamo s primerom: ko kupimo nov računalnik, lahko nanj gledamo kot na blago, lahko pa kot na storitev, ki nam olajša razna dela. To filozofijo lahko uporabimo tudi, ko sestavljamo svoj poslovni model: Rolls-Royce izdeluje med drugim tudi reaktivne motorje za letala. Vendar, oni jih ne prodajo proizvajalcu letala in naprej letalski družbi, temveč motorje oddajo neposredno letalski družbi, katera plačuje motorje po uporabi - power by the hour. Motor letalski družbi nudi storitev “potiska”. V klasičnem poslovnem modelu bi to storitev zapakirali v motor, tu pa jo prodajo neposredno porabniku. S tem olajšajo življenje letalski družbi, saj se jim ni potrebno več ukvarjati z vzdrževanjem motorjev, saj je to že zajeto v storitvi. Po tej logiki se lahko vsako podjetje koncentrira le na tisto, kjer ustvari svojo dodano vrednost, posamezna podjetja pa so tako sestavljeno v t.i. ozvezdje.

Ta znanost ni nastala iz filozofiranja, temveč je zajeta iz načina poslovanja IT podjetij v zadnjem desetletju, saj trenutno storitve predstavljajo 55% IBMovega 99 miljardnega letnega dohodka. Bistvo predavanja pa je bilo, da je v storitveni ekonomiji vedno bolj pomembno, da tudi tehnični kader obvlada komunikacijska in druga mehka znanja.

Sončen pozdrav iz Almadena!

Cisco Systems @ Hacienda School, United States, California

2008-03-11T12:14:49.000Z

Cisco Systems je 1984 začelo poslovati kot podjetje s samo dvema zaposlenima, dandanes pa ima na plačilni listi že več kot 60.000 zaposlenih, kateri pridelajo vsako sekundo 70.000$ dohodka.

Njihov recept sloni na vlaganju v razvoj in raziskave ter zelo učinkovito mrežo prodajnih partnerjev, skozi katere ponujajo svoje storitve in izdelke. Za tiste, ki podjetja še ne poznate - nudijo omrežne infrastrukturne storitve, ki so osnova za normalno poslovanje. Naš gostitelj, bivši sodržavljan Vlada Marjanović, nam je namenil turo, katere niso bili deležni marsikateri predstavniki njihovih strank.

Cisco ima v San Joseju 48 svojih stavb (vse so narejene po istem načrtu), 10 jih pa trenutno še gradijo. Vsega skupaj imajo po celotni Silikonski dolini posejanih 76 stavb. Kampus je povezan z interno taksi službo, saj so razdalje med stavbami za američane (no, pa tudi za nas :) ) kar velike.

Sam ogled se je začel z bombončkom, ki smo si ga vsi najbolj želeli videti - TelePresence. Tehnologija, ki omogoča video komunikacijo s sogovornikom v resoluciji 1080p High Definition in z zelo jasnim sorround zvokom. Trenutno najbolj vroča Ciscova ponudba je sestavljena iz treh ogromnih 56-inčnih ekranov, kamere, zvočnikov in mikrofonov ter elegantne lesene mize kamor so vgrajene zgoraj omenjene komponente. V mizo je vgrajen tudi projektor, ki lahko na ekrane projecira dokumente s sogovornikove mize.

TelePresence je Ciscov odgovor na potrebe direktorjev in drugih visokih funkcionarjev, ki imajo veliko sestankov na mnogo različnih lokacijah okoli sveta in se želijo izogniti potovalnim in organizacijskim stroškom, klasične videokonferenčne rešitve pa jih ne prepričajo.

Ogled smo nadaljevali z ogledom Ciscovih razstavnih eksponatov - primer sodobno opremljene dnevne sobe (Ciscovih logotipov je kar mrgolelo naokoli), primer športnega stadiona in kako lahko bistro zastavljena rešitev pripomore k povečanju prihodka (vse seveda podprto s Ciscovo tehnologijo) in še nekaj ostalih primerov uporabe Ciscovih tehnologij.

Sledil je avdio ogled Ciscove avle, ki pa smo ga v veliki večini izkoristili za klicanje domačih in najdražjih (hvala Ciscu za IP telefone in hvala Vladotu za eksterno kodo :) ). Naše navdušenje je Vlada prepričalo, da nam je pokazal pisarno samega direktorja Cisca - Johna Chambersa. Tako smo se lahko na lastne oči prepričali, da v Cisco Systems direktor ni nič bolj poseben kot navaden inženir. Edini nam opazni privilegij, ki ga imajo vodilni možje, je osebna tajnica:).

Da je bil Vlado nad nami res navdušen, potrjuje tudi dejstvo, da nam je v Ciscovi trgovini iz svojega žepa podaril termo kozarec in obesek za ključe.

Naš obisk smo sklenili z ogledom enega izmed njihovih ogromnih računskih centrov. Sicer pravijo da ko vidiš enega, si videl vse, ampak mi (kot nadebudni študentje računalništva :) ) smo bili navdušeni kot majhni otroci, ki so dobili ogromno Milko. Neskončne vrste strežnikov in napajalnikov, nepregledne gmote kablov in tu pa tam prešerno nasmejan obraz FRIjevca:). Datacenter, ki smo si ga ogledali, porabi 2 MW električne energije in sploh ni Ciscov največji. Z besedami je preprosto nemogoče opisati, kako ogromne zadeve so to.

S poslovilnim darilom in izročitvijo paketa od našega Cisco kontakta iz Slovenije, smo Vlada in Cisco Systems zapustili. Eni z avtomobili, drugi pa so popoldne izkoristili za že kar nujno potrebno razmigovanje (fast food dela svoje) in jo proti motelu mahnili kar peš.

Silicijeva dolina @ Walter L Bachrodt Elementary School, United States, California

2008-03-11T17:23:28.000Z

NetApp @ Winchester Shopping Center, United States, California

2008-03-12T09:04:17.000Z

Alcatraz @ Blossom Rock, United States, California

2008-03-14T09:36:24.000Z

Berkeley @ Valley Life Sciences Building, United States, California

2008-03-14T13:48:27.000Z

San Francisco @ O'Farrell-Larkin Mini-Park, United States, California

2008-03-15T11:19:00.000Z

Dolžni smo vam še poročilo z nedeljskega (9. marca) obiska San Francisca. Vstali smo še kar zgodaj, rana ura nas je še posebej pestila, saj smo ponoči premaknili ure na poletni čas. Iz South San Francisca smo se odpeljali v s soncem obsijani San Francisco, kjer smo se udeležili sv. maše (del skupine se ji je odpovedal) skupaj s tam živečimi Slovenci in Hrvati. Po maši nas je pozdravil gospod Ivo Ravnik in nas povabil na kavo v prostor pod cerkvijo, kjer smo lahko malo poklepetali. Gospod Ivo se je prijazno ponudil, da bo za en dan naš vodič po San Franciscu in se je celo odpovedal sestanku, ki so ga tisto nedeljsko popoldne imeli Slovenci, ki živijo v San Franciscu.

Gospod Ivo z mostom Golden Gate v ozadju

Najprej nas je popeljal na razgledno točko Twin Peaks, potem pa smo se po slikovitih ulicah odpeljali k vznožju mosta Golden Gate, na Fort Point, nato pa še gor, k samemu začetku mosta. Na vseh treh točkah smo uživali v čudovitem razgledu in prijetnem božanju sončnih žarkov, povsod pa smo posneli stotine megabajtov fotografij v najrazličnejših zrežiranih in nezrežiranih položajih, z “Jankovič nasmehi” in brez njih. Med potjo nam je gospod Ivo razkril marsikatero zanimivost o San Franciscu. Ker smo bili že pošteno lačni, smo se odpeljali na obalo, ki gleda proti Pacifiku in zavili na kosilo v Cliffhouse. Odlično kulinarično doživetje, podprto s prvovrstno postrežbo, je bilo v dobri družbi še toliko lepše. Gospod Ivo nas je še enkrat presenetil s svojo gostoljubnostjo in darežljivostjo ter je celostni skupini plačal kosilo. Najlepša hvala, gospod Ivo!

Groveland District Ranger Office, United States, California @ Groveland District Ranger Office, United States, California

2008-03-15T23:31:04.000Z

Yosemite @ Groveland District Ranger Office, United States, California

2008-03-16T08:38:38.000Z

Noč smo prenočili v vasici Groveland na višini nekaj čez 1000 metrov. Zjutraj smo se zbudili pri okoli 32-ih stopinjah… Fahrenheita, kar je približno nič stopinj Celzija. Delno smo za to bili krivi tudi sami, zvečer ko smo namreč prispeli do mrzle motelske “koče”, smo želeli na hitro segreti sobo kar je verjetno povzročilo uničenje varovalke za elektriko. Zjutraj smo zato po zelo hitrem pakiranju in vročem čaju oz. kavi nadaljevali pot proti narodnemu parku Yosemite.

Yosemite National Park je med najstarejšimi v Ameriki. Razteza se na več kot 3000 kvadratnih kilometrih znotraj gorovja Sierra Nevada. V isto območje spadata tudi Sequoia National Park in Kings Canyon National Park, ki si ju bomo ogledali naslednji dan.

V Yosemite turiste včasih opozarjajo na nevarnost medvedov. Ena anekdota pravi, da popotnikom priporočajo, da s seboj vzamejo sprej s solzicem in zvončke, s katerimi odženejo medvede, saj ne marajo hrupa. Vendar pa, v Yosemite obstajata dve vrsti medvedov - rjavi medved in pa grizli. Rjavega medveda prepoznamo po tem, da njegovi iztrebki vsebujejo travne bilke in razne plodove. Grizlija prepoznamo tako, da njegovi iztrebki smrdijo po solzilcu in imajo notri zvončke.

Veverice so na srečo malce bolj krotke.

V enem dnevu smo si v bistvu lahko ogledali samo dolino Yosemite Valley, ki predstavlja le najpopularnejših 18 kvadratnih kilometrov narodnega parka, vendar tudi za tega nismo imeli dovolj časa, da bi ga v celoti prehodili.

Na poti do Yosemite Village smo se peljali po čudoviti pokrajini, obdani z gorami in slapovi in kot omenja John Muir: “Everything is flowing”, je celotna pokrajna resnično prepletena z vodnimi viri. Že na poti do Yosemite Village smo lahko občudovali okoli 5 slapov, eden najlepših pa se je bohotil nad Yosemite Village.

Bridalveil Fall:

Po posvetu z zaposlenimi v centru za obiskovalce, smo se odločili, da bomo izbrali eno izmed dvo-urnih pohodniških poti. Po nekaj zamujenih avtobusih, ki vozijo po dolini, smo končno prišli do izhodiščne točke za Vernal Fall.

Po povratku na izhodiščno točko nam je ostalo še precej časa, tako smo se odločili, da se sprehodimo še do jezera Mirror Lake. Preostanek poti do vasi smo prehodili, vmes pa smo se ustavili še pri čudoviti graščini oz. restavraciji The Ahwahnee, ki nam jo je priporočil tudi g. Borut Prah, slovenec, ki živi v Ameriki že okoli 40 let.

Pred zaključkom obiska Yosemite National Park smo še pojedli skuhano kosilo in se odpravili proti mestu Fresno.

General Grant Grove, United States, California @ General Grant Grove, United States, California

2008-03-17T13:56:46.000Z

Več kot 3000m nadmorske višine in lokacija sredi debeli meter zasneženega Skalnega gorovja je botrovala temperaturnemu šoku kalifornijskega sonca vajenim popotnikov.

Kljub temu se nismo pustili prestrašiti in se odpravili na ogled narodnih parkov Kings Canyon ter Sequoia, kjer so glavna atrakcija orjaški iglavci, sekvoje. So daleč največja iglasta drevesa, saj zrastejo skoraj do stotaka metrov.

Orjak med orjaki je General Grant, ki je navkljub le 88 metrov po svoji prostornini največja sekvoja v parku. Ima namreč zelo široko deblo, ki pa ga niti nas 13 ni moglo objeti :(

Caroline Harris Elementary School, United States, California @ Caroline Harris Elementary School, United States, California

2008-03-18T06:33:55.000Z

Olancha @ Cartago, United States, California

2008-03-18T17:00:56.000Z

Noč s ponedeljka na torek smo malo podaljšali v dopoldne, saj smo imeli v torek za spremembo manj natrpan urnik. Šele ob enih smo se iz Bakersfielda (zanj naš vodnik pravi, da je tam edina ogleda vredna stvar obisk lokala z živo country glasbo, ki pa smo se mu brez težav odpovedali) odpeljali proti jezeru Lake Isabella. Isabella nas je rahlo razočarala, saj ni nič posebnega, pa še voda je bila ledeno mrzla. Če bi prišli tja surfat ali ribarit, bi nam bila dosti bolj všeč, še posebej zato, ker lahko na njeni obali brezplačno taboriš do 15 dni.

Pot nas je vodila naprej proti mestecu Olancha, enemu izmed zadnjih naselij, preden vstopimo v Death Valley, kjer sta nas že čakali dve sobi in koča v motelu Ranch Motel. Brzeli smo po cesti 395, občudovali puščavsko pokrajino in nasproti vozeče tovornjake, ko bi morali počasi ob cesti zagledati Ranch Motel. Smejali smo se motelu na levi strani ceste, ki je imel preprosto belo tablo, kjer je bilo s sprejem na roke napisano “motel”.

Grant, United States, California @ Grant, United States, California

2008-03-18T22:34:29.000Z

Death Valley @ White Swan Mine, United States, California

2008-03-19T06:48:02.000Z

Dolini smrti smo se približali iz jugozahoda preko prelaza Panamint, kjer smo bili deležni tudi čudovitega sončnega vzhoda, ki je nebo nad pustinjo obarval divje rozasto. Podobno divja je bila tudi cena bencina na tamkajšnji črpalki, saj se je galona podražila iz kalifornijskih siceršnjih 3,60 na več kot 5$, kar je že precej “evropsko”.

Naša prva točka je bil Mosaic Canyon, ki smo si ga uspeli pogledati še preden je žgoče sonce pregnalo jutranjo meglo.

Potopili smo se celo na 88 metrov pod vodno gladino, Badwater. No, v bistvu smo se na tej višini kar parkirali, saj je Dolina smrti kot turistična destinacija presenetljivo dobro urejena in asfaltirana.

Navkljub žgočemu soncu smo splezali tudi na naravni most, ki ga je svoj čas izklesala voda, ko je še tekla po pobočju.

Zanimiva atrakcija je tudi polje soli Devil’s Golf Course, ki je tam ostalo, ker je Death Valley korito brez naravnega odtoka vode, tako da vsi minerali ostanejo v sami dolini. Povprečno tam zapade okrog 50mm letnih padavin. Če bi bilo padavin vsaj nekajkrat več, bi bila dolina v bistvu jezero.

Ko smo že mislili, da bomo cel dan plezali po enem in istem peščenjaku, nam je razgled polepšal Artist’s drive, ki je območje različnih kamnin, obogatenih s kovinami, ki jim dajejo lepe raznobarvne rdeče, oranžne, zelene in modrikaste odtenke.

Ker se je približeval že konec dneva, smo si sončni zahod ogledali na najlepši razgledni točki Doline smrti, Dante’s Peak.

Las Vegas @ Las Vegas Academy of International Studies, United States, Nevada

2008-03-20T16:39:07.000Z

Po nekajdnevni vožnji čez puščave in goščave nas je iznenada presenetil pogled na neonski Las Vegas.

Tomaž, Andrej in Marko na Stratosphere Tower:

Poleg vseh klasičnih turističnih pasti in trgovin s spominki smo v Vegasu imeli tudi strokovni del ekskurzije - informatiki iz University of Nevada Las Vegas so nam predstavili svoj oddelek.

Univerza poleg klasičnega študija izvaja tudi študij na daljavo, tako da je njihova infrastruktura zelo pomembna za oddaljene študente. V ta namen imajo precej sodoben datacenter, še bolj pa je impresivna omrežna administracijska pisarna, ki stanje in delovanje omrežja v živo prikazuje na 2 zidna projektorja in 8 ekranov.

S tem sistemom lahko opazujejo trende in vzorce dogajanja v omrežju - zelo je bilo opazno, da imajo trenutno na vegaški univerzi pomladne počitnice, spring break, saj je bil promet komaj polovičen.

Glavno čudo tehnike pa nas je presenetilo na drugem koncu kampusa - njihova glavna knjižnica je v celoti robotizirana: po štirih deset metrov visokih in dolgih omarah se podijo roboti, ki glede na iskano knjigo prinesejo ustrezen kontejner, v katerem se nahaja knjiga, na ekranu pa se vidi, v katerem predalčku v kontejnerju je knjiga, ki jo iščemo.

Prednost takšnega sistema je, da knjig ni potrebno zlagati po kakršnem koli vrstnem redu, saj je precej vseeno, kateri kontejner jo vsebuje.

Slabost pa je, da če knjigo založimo v napačen kontejner, lahko nanjo kar pozabimo :)

Da pa ne bo izpadlo, kot da je glavna atrakcija Las Vegasa univerzitetna knjižnica, članek popestrimo še s par slikami:

V Vegasu smo se poleg tega šli tudi nočno življenje - nekateri smo pilotirali po LAX, diskoteki Hotel Luxor, drugi pa so svoje prihranke nosili v The Bank v res luksuznem hotelu Bellagio. Ko ti zaračunajo tri dolarje za led v pijači, veš da si v precej hudo fancy diskaču. Tudi varnostnikov je skorajda več kot gostov.

Lanska generacija nam je priporočila klub v New York, New York, ki pa se zapre precej zgodaj.

Precej težav smo imeli tudi z usklajevanjem našega izhoda - doma se največ dogaja od polnoči naprej, tu pa se ob enih ali dveh zjutraj (z izjemo LAX) vse pozapre, tako da smo prva dva večera prišli v skoraj prazne klube. Pomagalo je tudi, da so nekateri precej rabili za svoje pedenanje.

Za vse fene rock glasbe priporočamo tudi kakšno pijačo ali kosilo v Hard Rock Cafe.

Ko smo Vegas zapustili, nam je neki dobrosrčni pilot v slovo na nebo nad Motelom 6 narisal smeškota.

Lakeview Point, United States, Nevada @ Lakeview Point, United States, Nevada

2008-03-23T14:33:44.000Z

Hoover Dam @ Himix (historical), United States, Nevada

2008-03-23T16:18:59.000Z

Spakirali smo kombije in se iz prestolice zabave odpravili v malce manj znani Page, Arizona. Na poti do tja pa je še nekaj, kar bi si veljalo ogledati...

Na meji med Nevado in Arizono na reki Colorado River stoji največja hidroelektrarna na kontinentu - Hoover Dam. Pokriva večino energetskih potreb treh zveznih držav - Kalifornije, Arizone in Nevade, tako da brez tega jezu Las Vegas ne bi imel vseh kičastih luči.

Iz naše radovednosti smo tudi mi ugriznili v turistično past in šli na vodeni ogled elektrarne.

Uspeli smo videti električne generatorje, dovodne cevi, razgledno ploščad ter muzej.

Že gradnja jezu je bila sama po sebi podvig - v zgodnjih 30-ih je bil to do takrat največji projekt, ki ga je razpisala ameriška vlada.

Poleg proizvodnje električne energije je Hoover Dam namenjen tudi kontroli pretoka Colorada. Pred jezom je reka tako poplavljala, kot tudi imela sušna obdobja, kar je povzročalo preglavice kmetijstvu na jugozahodu ZDA.

Sledila pa je dolga vožnja skozi Arizono in delček Utaha. Ko smo prispeli v Page, pa nas je v glavo zadelo dejstvo, da smo pozabili denarnico na bencinski črpalki 130 kilometrov nazaj. K sreči je sredi noči tam nihče ni opazil, tako da je nekaj naših junakov v enoprostorcu mali zaklad uspešno spravilo na varno.

Seveda od takrat izvajamo poostren nadzor nad osebnim imetjem :)

Rafting po Glen Canyon @ Page High School, United States, Arizona

2008-03-24T12:07:24.000Z

Tokrat smo imeli na urniku rafting po reki Colorado River skozi Glen Canyon. Odhod je bil planiran ob 11h iz centra mesta Page, od kjer so nas z avtobusi prepeljali do vznožja jezu.

Do tja se pride po predoru, ki je speljan pod skalami. Ta predor je brez električne osvetlitve in po večini tudi ni ojačan z betonom. Narejen je bil za potrebe hidroelektrarne. V predoru so namreč na vsakih nekaj deset metrov luknje, skozi katere v predor posije sončna svetloba.

Dejan, Andrej, Matej, Marko in Sandra, spodaj Anja:

Končno je sledila dolgo pričakovana pot skozi kanjon. Celoten kanjon in ogromne navpične stene so bile impresivne, vendar bi bilo to potovanje zelo dolgočasno brez zanimivih zgodb našega vodiča Chucka, ki je bil po mnenju vseh nas odličen. Naučili smo ga celo dve slovenski besedi: "Hvala" in "pivo". Pri nas mu potemtakem ne bo hudega :)

Chuck nam je pokazal tudi steno z vzorcem PacMana, ki je bil tudi ena izmed scen v akcijskem filmu Broken Arrow, kjer je igral John Travolta. Uporabili so tudi enega izmed njihovih raftov, vendar žal to ni bil tisti, na katerem smo se sončili mi.

Ustavili smo se tudi na luštni peščeni plaži, kjer je nedaleč od tam bilo videti indijanske stenske poslikave, ki so jih verjetno uporabljali za usmerjanje po reki.

Peščena plaža, vročina, sonce,.. tudi voda s celoletno temperaturo 8 stopinj Celzija ni Klemnu in Roku preprečila, da se ne bi malce ohladila :)

Nedolgo za tem nas je vodič opozoril, da lahko visoko nad reko, čisto na robu, opazimo male pikice - to so ljudje. V šali je še dodal, da so tam zato, da lahko opazujejo male modre čolničke, ki pljujejo po reki, vendar nam je kmalu pokazal pogled iz njihove perspektive. Bili smo osupli kje se trenutno peljemo. Peljali smo se po delu znamenitega Horseshoe-ja, kamor smo se odpravili zvečer.

Proti koncu raftinga nam je pokazal še volka ki tuli v luno, nato pa se je naše potovanje že kmalu končalo z avtobusno vožnjo v Page.

Grand Canyon @ Desert View, United States, Arizona

2008-03-25T07:58:46.000Z

Zvečer smo se odpravili iz Page-a in prespali v motelu ob cesti, na poti do ene največjih naravnih atrakcij ZDA, Grand Canyon. Čeprav tam nismo pričakovali Slovencev, nas je presenetil ranger na vratih, čigar predniki iz 19. stoletja so bili iz Metlike.

Kanjon že na slikah izgleda impresiven, v živo še toliko bolj, same velikosti pa se zaveš šele, ko splezaš navzdol proti reki. No, pa še malo bolj, ko lezeš nazaj gor :). Višina južne stene kanjona je namreč skoraj kilometer. Čeprav ponavadi pravijo obratno, je nam uspelo zlesti navzgor hitreje kot smo se spuščali dol, saj je bil zjutraj ob spustu na stezi še led, kombiniran z iztrebki tovornih mul. Ni da ni :)

Park Rangerji imajo dejansko težave z ljudmi, ki se odločijo v enem dnevu priti na dno kanjona in nazaj. Priti na dno ni težava, vendar marsikateremu turistu zmanjka sape, ko v allstarkah ali mokasinih pleza nazaj gor. Da bi kdo imel pohodniško obutev, je v ameriki skoraj malce težko pričakovati, saj precej poti po narodnih parkih asfaltirajo.

Mi smo se odpravili po Bright Angel Trail, eni bolj slikovitih spustov do Colorado River, ki je kanjon v zadnjih nekaj miljonih let tudi izdolbla. Poleg peš turistov so ozko pot, ki se vije po steni kanjona, okupirale tudi mule, ki so nosile tiste še malo bolj lene sorte obiskovalcev.

Ker je v kanjonu lahko precej močno sonce, vsakemu pohodniku priporočajo, naj s seboj vzame vsaj galono vode (skoraj 4 litre). Zdelo se nam je precej veliko, ampak smo vseeno za vsak slučaj nakupili 13 galonskih plastenk vode, ki pa so do večera dejansko bile tako ali drugače popite. Suh arizonski zrak je tudi precej prispeval k temu.

Kanjon sam je tudi precej zanimiv iz geološkega stališča - jasno se vidi 12 slojev kamnin iz različnih obdobij, kjer se menjavajo tako apnenec, ki ga je pustilo tam starodavno morje, rdečkasti peščenjaki, in na dnu tudi starejše kamnine magmatskega izvora. Če bi vzeli s seboj kakšnega geologa, ga kak teden ne bi spravili ven :)

Računalničarji se zdolgočasimo malo hitreje, tako da smo zvečer že ob sončnem zahodu odpeljali našo floto južneje, proti mestu Flagstaff.

Meteor Crater @ Chilson Tank, United States, Arizona

2008-03-26T13:21:00.000Z

Flagstaff leži med planoto, kjer je Grand Canyon ter puščavo Sonora, ki se razteza čez večino Arizone in severni del Mehike. Idilično ravno pokrajino je takrat zaznamoval meteorit, ki je demoliral ravnico v dvesto metrov globok in tričetrt kilometra širok krater.

Meteor Crater pri Flagstaffu je tisti krater, ki je znanost spodbudil do spoznanja, da lahko kraterji nastanejo tudi z malce tršim pristankom vesoljskega kamenja in ne samo zaradi podzemnih eksplozij plinov, kot so do takrat mislili.

Zjutraj smo se kot običajno, najprej odpravili proti trgovini in poskrbeli za zajtrk, nato pa odhiteli proti kraterju. Vanj bi menda lahko spravili kar 20 nogometnih igrišč in na tribune okoli 2 miljona gledalcev. Same dimenzije kraterja so osupljive. Ker človek vseeno nima predstave o velikosti brez referenčnih znanih velikosti objektov, so v sredini kraterja postavili astronavta in ameriško zastavo. Dimenzije kraterja so tako velike, da povprečen obiskovalec astronavta sploh ne opazi če ni posebej pozoren nanj. Če ni vetrovno, obiskovalcem ponujajo tudi vodene sprehode po obodu kraterja.

Tekom dneva smo se želeli odpeljati v kakšen rezervat, da bi videli kakšnega pristnega indijanca, ki bi nam lahko podrobneje razkazal okolje in povedal kaj zanimivega. Kljub veliko prevoženih kilometrih, nam to ni preveč dobro uspelo. Tako smo ta načrt končali v trgovni s spomniki, na katerih je pisalo Made in China in se obrnili nazaj na ostanke legendarne Route 66.

Malo naprej od kraterja smo ob avtocesti zagledali tudi nekaj ruševin s pomenljivim imenom Two Guns. To je zapuščena vasica s stavbami iz 19. in 20. stoletja, ki sem ter tja spominja na kavbojsko naselje, vendar se ji vseeno vidi pridih modernih časov. Na divjem zahodu verjetno niso po stenah sprejali z grafiti.

Zvečer se je Matej zmenil s Eugenom iz Prescotta, da se naj bi dobili pri njem na picah. Eugen je po rodu Moldavec in je živel v Sloveniji 6 let. V tem času se je zelo dobro naučil slovensko, prav tako tudi njegova žena, ki je v Sloveniji živela 5 let. Pred letom in pol, sta se nenadoma odločila da se preselita v Ameriko, predvsem zaradi boljše zaposlitve. Po poklicu je on programer, žena pa spletna oblikovalka. Predvsem je zanimivo videti, da potrebuješ za odhod predvsem pogum - redko kdo od nas si je predstavljal, da bi se v enem mesecu odločil in se preselil. Je pa res, da smo Slovenci že tako malo bolj zapečkarski.

Leupp Corner, United States, Arizona @ Leupp Corner, United States, Arizona

2008-03-26T15:41:07.000Z

Old Two Guns Ruin, United States, Arizona @ Old Two Guns Ruin, United States, Arizona

2008-03-26T18:38:37.000Z

Prescott pri Eugenu @ Hicks School, United States, Arizona

2008-03-26T22:58:01.000Z

Arizona Natural History Museum @ Oregon Trail Mobile Home Park, United States, Arizona

2008-03-27T11:01:38.000Z

Phoenix je sicer kot prestolnica največje mesto v Arizoni, je pa za nas precej nezanimivo, tako iz stališča strokovne ekskurzije, kot tudi nasploh za obiskovalce.

Vendar pa, nedaleč stran v mestecu Mesa imajo en zelo lušten naravoslovni muzej - Arizona Museum of Natural History. Naš vtis? Imajo lepo okostje mamuta - vendar ga imamo tudi v Ljubljani ;). Zavidanja vredna pa je njihova zbirka okostij in modelov dinozavrov.

Najbolj pa je nas je zaposlila maketa potočka na zlati žili, kjer so osnovnošolski otroci in absolventi računalništva iz ponv spirali pesek in se veselili vsakega koščka najdenega zlata. Oziroma pirita, če smo natančni :)

Phoenix - botanični vrt @ Oregon Trail Mobile Home Park, United States, Arizona

2008-03-27T16:57:49.000Z

Tucson @ Verdugo Park, United States, Arizona

2008-03-28T10:51:54.000Z

Pima Air and Space Museum @ Verdugo Park, United States, Arizona

2008-03-28T12:02:11.000Z

Tomaž mel rojstni dan :) @ Verdugo Park, United States, Arizona

2008-03-28T17:50:09.000Z

Kitt Peak National Observatory, United States, Arizona @ Kitt Peak National Observatory, United States, Arizona

2008-03-29T12:53:07.000Z

San Diego, USS Midway @ Mae L Feaster Elementary School, United States, California

2008-03-30T14:50:44.000Z

Tokrat so bile na vrsti bolj mokre dogodivščine. Nahajamo se namreč ponovno ob obali Pacifiškega oceana v mestu San Diego, ki leži tik ob meji z Mehiko.

Prvi dan v mestu smo si ogledali letalonosilko U.S.S. Midway, ki sedaj služi kot muzej. Na njej so razstavljena razna letala od druge svetovne vojne dalje. Med bolj poznanimi so tako F-14 Tomcat, F-4 Phantom II, FA-18 Hornet, SBD Dauntless, TBM Avenger, A-1 Skyraider, kot tudi bolj znani helikopterji kot so npr. H-34 Seabat, Huey Gunship ter H-46 C Knight.

Ogled nas je najprej pripeljal do nekega prostora z verigama na tleh. No ti verigi sta bili takšni… rahlo večjih dimenzij kot jih srečamo v vsakdanjem življenju :) . Povezujeta namreč sidri z ladjo in sta tako glasni, da se ju je slišalo po celotni ladji, ko so spuščali sidro v vodo. Mornarji so ta čas običajno kar stavili, kdo bo bližje zadel trenutek, ko se bo sidro ustavilo.

V podpalubju večino prostora zaseda hangar, vendar se tukaj nahajajo tudi pralnica, strojnica, kotlovnica, ambulanta, sobe za mornarje, pilote ter častnike in podobno. Mornarji in častniki so obedovali ločeno, prav tako so imeli tudi udobnejšo nastanitev na ladji.

V vodiču je bilo tudi omenjeno, da če si bil manjše postave, potem je bolje, da nisi imel klastrofobije. Takšne mornarje so takoj uporabili za kakšno plazenje po jaških, kotlih in podobnih majhnih prostorih na letalonosilki. Po drugi strani pa iz izkušenj lahko povemo, da tudi ni dobro če si previsok. V ambulanti so bili že samo zaradi tega precej zaposleni.

Naslednja dneva sta bila namenjena živalskemu vrtu ter parku SeaWorld.

Živalski vrt? Na kratko - imajo pande, koale in kivija. Ostalo lahko vidite doma.

V SeaWorldu pa je zmagovalec vseh obiskanih predstav nedvomno orka Shamu, ki konkretno zalije gledalce vse do 16-te vrste.

Poleg klasičnih turističnih pasti (v samem parku je več trgovin s spominki, kot pa dejanskih stvari za videti) smo uspeli dobiti tudi vodiča, ki nam je razkazal zaledje parka, laboratorije ter tamkajšno skrbnico in dreserko perjadi.

Glede parka imamo nekateri sicer mešane občutke, saj so navsezadnje to le živali v ujetništvu, ki nastopajo turistom..

Če pa smo že ob južni meji, zakaj ne bi še malo pokukali čez? Tijuana nas je zvabila v poldnevni izlet, vendar je težko reči, da smo videli Mehiko, saj je tam vse preveč usmerjeno prodajanju krame, poziranju z osli, pobarvanimi v zebre in podobnem ožemanju denarja iz turistov :)

Seaworld San Diego @ Pantoja Park, United States, California

2008-03-31T12:04:27.000Z

Navy Pier, United States, California @ Navy Pier, United States, California

2008-03-31T12:52:14.000Z

Živalski vrt San Diego @ Otto Center, United States, California

2008-03-31T13:56:19.000Z

Plaža San Diego @ Crystal Pier, United States, California

2008-03-31T18:47:58.000Z

San Diego živalski vrt @ Mae L Feaster Elementary School, United States, California

2008-04-01T12:34:45.000Z

San Diego Padres @ Plaza Major Shopping Center, United States, California

2008-04-01T20:03:21.000Z

Tijuana @ Plaza Major Shopping Center, United States, California

2008-04-02T13:29:41.000Z

Hollywod, LA @ Bright Star Baptist Church, United States, California

2008-04-04T13:40:18.000Z

Chinatown, LA @ The Slot, United States, California

2008-04-05T17:32:20.000Z

Siminski Park, United States, California @ Siminski Park, United States, California

2008-04-05T22:31:54.000Z

Los Angeles / USC Campus Downtown, United States, California @ Los Angeles / USC Campus Downtown, United States, California

2008-04-06T14:19:45.000Z

Six Flags Magic Mountain, United States, California @ Six Flags Magic Mountain, United States, California

2008-04-07T12:39:07.000Z

Santa Monica Place Shopping Center, United States, California @ Santa Monica Place Shopping Center, United States, California

2008-04-07T20:01:20.000Z

Siminski Park, United States, California @ Siminski Park, United States, California

2008-04-08T11:17:00.000Z

Siminski Park, United States, California @ Siminski Park, United States, California

2008-04-08T19:43:47.000Z

Siminski Park, United States, California @ Siminski Park, United States, California

2008-04-08T23:22:55.000Z